V majhni vasici okrožja Veszprém, Hajmáskéren, je bil ločen del mesta nekoč dom vojske vojakov in včasih celo na tisoče zapornikov. Nekoč so se med zidovi vojašnic, ki se razprostirajo na več tisoč hektarjih, pisale nenavadne zgodbe.
Oboroževalna tekma, ki je Hajmáskérjevo življenje postavila na glavo
Na začetku 20. stoletja so politične napetosti po vsej Evropi dosegle vrhunec, zaradi česar so se vodilne sile celine druga za drugo začele oboroževati. Nič drugače ni bilo v Avstro-Ogrski monarhiji, čeprav je moralo Avstrijsko cesarstvo v tem času nujno zmanjšati svoje še vedno precejšnje, a vse slabše kakovostne sile.
Tako je Dunaj sprožil reformo oboroženih sil brez primere in začel z drastično hitrostjo razvijati topništvo in vojašnice. In po ukazu Józsefa Ferenca I. so leta 1909 na Hajmáskéju postavili najsodobnejšo srednje-vzhodnoevropsko vojašnico tistega časa, na površini 5.065 hektarjev, kupljeni za 1,8 milijona kron.
Mesto v vasi
Končno je bil leta 1911 uradno predan zgodovinski kompleks stavb, ki sta ga zamislila Márton Kondor in József Feledi, kjer so bili prisotni tudi nadvojvoda József in Károly Albert ter številne visoke cerkvene in vojaške osebnosti. Že takrat so mediji vojašnico v Hajmáskéru označevali kot vojaško mesto, ki pa ga niso prav blizu streljali.
Kajti nastalo je umetno mesto s 56 zgradbami, 260 častniki, 2000 topničarji, 1030 konji, 100 topovi, lastno ulično mrežo, infrastrukturo in javno upravo, skoraj hermetično ločeno od vasi. V skladu s tem se je kompleks ponašal s tovarno ledu, delavnicami, dvorano za zračne ladje, gledališčem in igralnico, pošto, bolnišnico, cerkvijo, šolo, klavnico, mlečno farmo in celo omrežjem ozkotirne železnice.
Danes nekdanja banketna dvorana. Foto: Richard Csorba – The Camotoguy
Domačini so lahko vstopili v vojaško mesto le z žandarmerijsko dovolilnico, kjer so lahko od blizu občudovali poveljniško palačo. Ob mogočni zgradbi 44-metrskega stolpa, ob večerih osvetljenega z električnimi ognji, je nekoč stalo umetno jezero, v notranjosti pa je vladalo knežje udobje in zgradili ogromno praznično dvorano.
Ujetniki in ljubimci v vojaškem mestu
Med prvo svetovno vojno so vojaško oporišče razširili s taboriščem za vojne ujetnike, v katerem je bilo domnevno zaprtih 15.000 srbskih, ruskih in italijanskih vojakov. V ujetništvu so delali pri gradnji tovarne briketov v bližnji Várpaloti in barak taborišča Inota Honvéd Tanezred, za kar so prejeli denar, ki se je lahko uporabljal samo na območju taborišča, to je madžarsko-nemško dvojezično krono.
Tako je vojaško mesto, ki je med letoma 1919 in 1920 delovalo kot internacijsko taborišče, dobilo svojo valuto. Med belim terorjem je bilo zaprtih do 1800 političnih in vojnih ujetnikov, ki so jih tu pogosto pretepli in mučili.
Medtem je vojska potrebovala območje, ki je bilo leta 1920 zavzeto. Kasneje je vojašnica delovala tudi kot častniški center za akademijo Ludovika, kjer so preizkušali domače in tuje orožje in tanke, včasih tudi tajno.
V tem času je bilo življenje zelo živahno. To razkriva tudi poveljnikovo poročilo iz leta 1933, iz katerega izvemo, da so bile za dobro voljo vojakov zaslužne prostitutke, zaposlene kot državne uslužbenke, ki so sodelovale na rednih zdravniških pregledih v vojašnici. Poročilo se je rodilo iz dejstva, da je pijan prvi poročnik odgalopiral v hlev z žensko, ki ga je vlekla poleg njega, kjer se je glava njegovega sopotnika srečala z drevesom obrv.
Vladavina Sovjetov
Leta 1944 je nemška vojska zavzela celotno območje, leto kasneje pa je do leta 1990 pripadlo Sovjetom. V tem času so zgradili 10 štirinadstropnih hiš za namestitev vojakov, ki še danes pokrivajo del okrašene stavbe za njimi.
Poleg tega so zasuli jezero, pohabili drevesne vrste, razbili angleška stranišča, cerkev in hlev preuredili v klub, v enem od bivališč posadke pa uredili šolo. Spokojnost vasi so motila težka vojaška vozila, ki so podnevi in ponoči prevažala ulice in povzročala precejšen hrup, razpoke in škodo.
Dandanes vojaško mesto že sodi med redke
Novembra 1990 je zadnji sovjetski vojak zapustil Hajmáskér, katerega vojašnica je za nekaj časa postala državna last. Takrat so na ogromnem neizkoriščenem območju zaživeli načrti za razvoj sanatorija za zdravljenje otrok, okuženih z sevanjem v jedrski nesreči v Černobilu. Na koncu so to idejo domačini zavrnili, nepremičnine so pristale v rokah naselja, komandno poslopje, imenovano grad, pa je bilo leta 2006 spomeniško zaščiteno.
Danes v enem izmed častniških in posadnih stanovanj deluje Osnovna šola Árona Gáborja, v preostalih delih nekdanje sprejemne stavbe pa obiskovalce pričakuje vojaškozgodovinska razstava. Gradu podobno glavno komandno poslopje pa so zgradili še vedno ga niso mogli rešiti.
Nekoč je neko švicarsko podjetje tu načrtovalo hotel z več zvezdicami, a iz tega ni bilo nič, posestvo je medtem zamenjalo lastnika. Prenovo dodatno otežuje dejstvo, da je objekt spomeniško varovan.
