Po sodobnih virih je sanatorij, zgrajen na Svábhegyju leta 1927, deloval tako kot najsodobnejša zdravstvena ustanova tistega časa kot kot vpadljiv luksuzni hotel. Znotraj njegovih zidov so se velikani domačega in tujega umetniškega sveta lahko sprostili in zdravili v največjem udobju ter uživali v prednostih subalpskega podnebja tega območja.
Nadvojvoda je slovesno odprl sanatorij
“Kamorkoli sem šel tako daleč […] Ko sem prišel domov, sem pohvalil kraj, ki sem ga zapustil, vendar je bila v mojih stavkih vedno beseda “but”. Sanatorij Svábhegy je končno prvo mesto “but” brez besede. Morda v srednji Evropi ni niti enega kraja, kjer bi bile sobe opremljene s tako popolnim udobjem, kot je here”
– pismo bralca je bilo med drugim objavljeno v opoziciji leta 1936.
XX. sredi 20. stoletja je sporočilo, ki teče po več uredništvih, eden od zgovornih dokazov o tem, na kar so ob predaji sanatorija leta 1927 le globoko upali in v kar so verjeli. Konec koncev je bila otvoritev, ki je potekala 24. junija, hkrati praznovanje madžarske balneologije in turizma, kjer je nadvojvoda Ferenc József prav tako videl sanatorij kot vredno sredstvo za povečanje domačega zdravilišča in turizma.
Seveda pa nadvojvoda ni bil edini, ki se je poklonil v gradu podobni palači, ki stoji na višini 430 metrov. Prišel je z nadvojvodinjo Ano na svoji strani, medtem ko so tu obiskovali tudi številni dostojanstveniki, tuji aristokrati, novinarji, filmski ustvarjalci in fotografi.
Poleg inavguracije je bila velika množica gostov lahko priča tudi skrivanju časovne kapsule. Ker je bila na slovesnosti poleg zaključnega kamna v steno vstavljena rudna škatla, so tisti dan izhajali dnevni časopisi ter slogani in podpisi urednikov.
Stavba je obujala sijaj francoskih gradov
Institucija, zgrajena na pobudo Miklósa Horthyja, je odražala ideje dveh študentov Ödöna Lechnerja, Dezsőja Jakaba in Aladárja Sósa. K rezultatu so prispevali tudi odlični slikarji in mali obrtniki, ki so zaslepili mnoge.
Kompleks, sestavljen iz 15 stavb in 64 luksuznih stanovanj, je prišel v javno zavest pod vodstvom zdravnika Lászlója Jakaba. In tisti, ki je stopil v mojstrovine Švabskega griča, sestavljenega iz 100 sob za bolnike, je takoj ostal brez besed ob umetniško opremljeni notranjosti.
Ni naključje, da so v izdaji Magyarsága iz leta 1927 sanatorij, zgrajen v slogu Bauhausa, imenovali tudi „ena najlepših in najbolje opremljenih zdravstvenih ustanov na svetu […] združuje vso toplino finega gospodskega doma, z natančno opremo zdravstvene ustanove, in kar je najpomembneje, združuje z odlično dietno kuhinjo.”
Svetlobo stavbe je dvignilo 54 visečih lestencev, ki so prihajali iz industrijskega umetniškega studia Dezsőnéja Resofszkega, vendar luči niso bile edine odgovorne za gentlemansko zunanjost. Steklo oken je bilo okrašeno s potezami čopiča, ki prikazujejo raztrgana mesta Madžarske, ob vstopu v preddverje pa so se svetili pisani mozaični kamni.
In tudi preostali del stavbe ni razočaral: rdeče žametno pohištvo je čakalo goste v jedilnici, bidermajersko pohištvo v belem salonu in tiste, ki so želeli ozdraviti, ki so lahko šli gor po marmornih stopnicah.
Sobe, narisane v vsakem odtenku barvne lestvice, so iz 16. stoletja.so bile urejene v slogu 19. stoletja, z barvitim pohištvom, tapetami, ki ustrezajo opremi, ogromnimi ogledali, zasebno teraso in kopalnicami, ki zadovoljujejo vse potrebe, povečujejo razkošje. Sijaj je spremljala popolna laboratorijska oprema in odlično usposobljena medicinska fakulteta.
Med stenami je hodila smetana domačega in tujega sveta umetnosti
„Ta kraj je raj sveta” – Leta 1936 je angleški poslovnež opisal sanatorij, ki je tri tedne služil kot njegov dom, kot zemeljski raj, čemur bi verjetno le redki oporekali.
Vrata ustanove, ki se je opredelila kot bolnišnica za klimatsko prehrano, so bila odprta ne le za notranje in živčne bolnike, temveč tudi za tiste, ki so želeli počitnice, počitek in malo miru. In v nasprotju s špekulacijami je bilo po zelo ugodni ceni, da so ljudje, ki so prišli sem, lahko zgladili svoje utrujene živce: dnevna cena sobe s petimi obroki se je leta 1928 začela pri 20 pengosih, kar je bilo 20-40% ceneje v primerjavi s tujimi cenami.
Proračun prijazen luksuzni hotel je bil priljubljen tudi v madžarskem svetu umetnosti, včasih za sprostitev in včasih za okrevanje. Tako sta se med drugim med obzidjem obrnila Mihály Babits in Frigyes Karinthy. Gizi Bajor je od tu odšel v Komorno gledališče, medtem ko je Sári Fedák v sanatoriju leta 1928 pripravil – po njegovem – za najlepšo in najtežjo nalogo svojega življenja, koncert madžarske pesmi zgodovine, ki je potekal v Vigadu.
Poleg umetnikov predstavnikov javnega sveta ni bilo mogoče izpustiti iz dobrega. Med stalnimi gosti je bil na primer nekdanji župan prestolnice Ferenc Ripka, vendar je tu gostovala tudi nadvojvodinja Augusta, Miklós Széchenyi in József Károlyi pa sta odšla v sanatorij na okrevanje.
In seveda so svetovni zvezdniki odkrili tudi švabski zaklad: med neštetimi tujimi imeni so bila imena francoske pevke Josephine Baker in več članov Metropolitanske opere.
Tukaj so lahko uživali v Kanaanu intimnega, družinskega življenja
Sonce je posijalo na Svábhegy tudi takrat, ko je bil Pešta zavit v gosto meglo, medtem ko je bil drugi kazalec ure za eno stopinjo počasnejši kot na drugi strani Donave.
“Nikomur se ne mudi. Tudi dvigalo je počasno. Ne teče tako kot v Pešti. Nihče tukaj nima nujne naloge. Gost se tukaj ne bi smel razburjati […] Gost sedi tukaj. Vsi živijo zanj in vsi si prizadevajo, da bi se gost počutil dobro” –, napisano v številki Magyar Jövő iz leta 1933.
Vendar pa bi bil greh, če bi dolgčas povsem vzporedili z idiličnim vzdušjem, naslikanim v časopisu, saj poročila takratnih časopisov pričajo o nasprotnem.Leta 1936 je na primer na švabski plaži debitiral “plavalni tea”, ki ga je zasnoval Alfréd Hajós, znan kot najlepši bazen v mestu.
Izum je letel vse od hollywoodskih milijarderjev do Svábhegyja, kjer so gostje sedeli na rdečih klopeh, ki so plavale na robu zdravilišča, medtem ko so jim natakarji stregli prigrizke. Na dogodku so bili prisotni igralci Anna Honthy, Zita Gordon, Elma Bulla in celo maharadža iz Kapurtale.
Po drugi strani pa so se pozimi gostje sanatorija zabavali na domačem drsališču ter na palicah in smučiščih ob zavodu. Medtem ko so bolniki okrevali z zračnimi in sončnimi kopelmi na počivalnikih na terasi v pritličju.
Toda oblaki, ki so včasih prinesli vino in sence, so se prikradli v vrata sanatorija. Tako se je na primer zgodilo, da je leta 1933 na podlagi izpovedi prič prišlo na dan, da so v zavodu nekoč uporabljali neplačan premog. V tem primeru je bil obsojen le nekdanji direktor in glavni računovodja sanatorija, ki je obtožbe zanikal.
Béla Györky, direktor sanatorija, tudi sodnim procesom ni ušel, obsojen je bil leta 1942 v primeru izmikanja judovskemu zakonu. Zgodilo pa se je tudi, da so mehak zvok glasbe nadomestili glasni poki Leta 1943 je v kleti stavbe eksplodiral izstrelek, ki so ga domov prinesli z bojišča, istega leta pa si je pacient vzel življenje s pištolo Walter znotraj stene sanatorija.
Posnetek sanatorija iz leta 2021. Foto: Zsolt Salamon
Čeprav bi takšno navdušenje lahko le včasih vznemirilo razpoloženje, saj tako kot Sári Fedák – igralec, primadona, druga žena Ferenca Molnárja – v številki Színházi Élet iz leta 1929 pravi: „v enem najlepših krajev na svetu, ponuja največjo tišino in spokojnost, ker je znotraj in zunaj”. In morda bi zaradi tega lahko tudi baron Harkányi izbral sanatorij za svoj dom, kjer je živel že pet let leta 1933.
V senci idile
Čeprav se je morda zdelo, da gre vozičku sanatorija dobro, je po prvih treh letih bankrotiral, ker je bil László Jakab v dolgovih. Zato je Anglo-madžarska banka nekaj časa upravljala institucijo, zahvaljujoč kateri se je razvoj lahko nadaljeval.
Zatem je leta 1941 postal nadaljevanka v lastniški straži Zavarovalni zavod za zasebne uslužbence, spremembe, povezane z drugo svetovno vojno, pa sanatoriju niso ušle.Od leta 1944 je bila policijska vojašnica, nato pa so Nemci v njej ustvarili vojaško bolnišnico, na strehi pa je delovala vojaška radijska postaja.
Posnetek sanatorija iz leta 2021. Foto: Zsolt Salamon
Po drugi svetovni vojni so do leta 1946 v stavbi, ki je bila leta 1951 nacionalizirana, zdravili bolnike psihiatrične ustanove. Do leta 1979 so v sanatoriju zdravili bolnike s pljučno tuberkulozo. Nato je v socializmu III. interna klinika št. znotraj zidov ustanove. Sanatorij Svábhegy je prazen od konca devetdesetih let. Na območju že nekaj časa poteka gradnja stanovanjskega parka Eötvös12.
