Raj prestolnice, ki ga pozna vsak, ohranja številne zgodbe od turških časov do danes: na otoku so lahko oživela življenja nun, menihov, kraljev, pesnikov, pisateljev in umetnikov. Zdaj razkrivamo srednjeveško zgodovino Margaretinega otoka, znanega tudi kot Jókaijev vilinski vrt.
Prva zlata doba Margaretinega otoka
Z geološkega vidika lahko prvi razcvet najmlajšega območja prestolnice zasledimo od 12. stoletja do turških časov, ko so na takratnem »Otoku zajcev« živele dominikanske nune, pa tudi frančiškanski in premontrejski redovi. Ena prvih stavb je bila verjetno premontrejska cerkev, kasneje pa sta bila zgrajena še cerkev in samostan dominikanskih nun ter frančiškanski samostan.
Poleg stavb za duhovščino so na otoku živeli tudi gradovi bolnišnikov in nadškofov ter cela tlačanska vas; laiki, ki so živeli tukaj, so služili cerkvenemu ljudstvu. Ta sveti svet se je končal, ko je Budim padel v turške roke, takrat so menihi zapustili otok, ki je bil zato izpraznjen. Svojo sedanjo obliko je začel dobivati v 19. stoletju.
Ruševine dominikanskega samostana
Najpomembnejši srednjeveški spomeniki Margaretinega otoka so neločljivo povezani s sveto Margareto, hčerko kralja Bele IV., ki jo je njen oče po tatarski invaziji podaril cerkvi. Zato sta bila samostan, pa tudi kraljeva hiša ob njem, zgrajena za Margareto, ki se je na otok preselila leta 1252 skupaj z 12 redovnicami.
Margareta se je popolnoma poistovetila z nalogo, ki ji je bila zaupana, in na otoku živela puritansko, požrtvovalno življenje. Običajno je molila ponoči, ni izbirala med nalogami, ki jih je bilo treba opraviti, in vse to je počela do svoje smrti leta 1270. Takrat je bil star komaj 28 let.
Hkrati je samostan veljal za najbogatejšo samostansko stavbo na otoku, kamor so plemiške družine rade pošiljale svoje hčere. Ogromen samostanski vrt je imel že leta 1251 vodovod, stavbni kompleks pa je med drugim vključeval križni hodnik, osmerokotno vodnjako, spalnice, zakristijo, kapiteljsko dvorano, kuhinjo, skupno jedilnico in delovno sobo.
Ob samostanu je stal tudi velik grad, kraljevo dvorišče, kjer sta kralj Béla in njegova žena bivala, ko sta prišla na obisk k hčerki. Nune so tu živele do leta 1540, med turško okupacijo, nato pa so se za stalno preselile in s seboj v Bratislavo odnesle truplo svete Margarete.
Ruševine, ki kažejo na prisotnost dominikanskih nun, so bile do leta 1838 prekrite s plastjo zemlje. Zaradi velike poplave leta 1838 je palatin Jožef odredil izkopavanja, ki so se začela na vrhu ruševin današnjega cerkvenega zvonika. Kopači so kmalu naleteli na trdo površino in najdbe so prišle na dan ena za drugo. Našli so zidove, grobove, marmorno krsto in verjetno pepel kralja Štefana V.
Celotno območje do danes še ni bilo izkopano, vendar si lahko s sprehodom skozi vrt ruševin ogledamo glavne elemente stavbnega kompleksa, samostan, cerkev in Margaretino rdečo marmorno grobnico.
Ruševine frančiškanske cerkve in samostana
Na srednjeveških straneh zgodbe o Margaretinem otoku smo lahko prvič pisali o frančiškanskih menihih okoli leta 1270, katerih samostan in posest je kralj Ladislav IV. leta 1276 razglasil, da ne pripadata nunskemu posestvu.
Njihov kraljevsko ustanovljen samostan in cerkev sta bila zgrajena med letoma 1270 in 1276, obzidje pa je stalo do uničenja s strani Turkov. Med osvobodilnim obleganjem leta 1686 je stavbo, ki je propadala, napadalska vojska uporabljala kot bolnišnico in skladišče streliva. Dejstvo, da se je del ohranil do danes, je tudi posledica dejstva, da je palatin József, takratni lastnik otoka, leta 1796 dal zgraditi svojo poletno hišo na eni od zunanjih strani samostana.
Kasneje je bila preurejena v hotel – zato je možno, da sta tukaj nekoč živela Sándor Bródy in Gyula Krúdy – in kasneje v polo bar. Palatinova rezidenca je bila tam med drugo svetovno vojno, spomine na frančiškane pa danes predstavlja gotska cerkvena fasada, ostanki ene od stranskih sten, samostansko pokopališče in pokopališka kapela. Pravzaprav lahko na severnem vogalu stolpa vidimo celo ostanke spiralnega stopnišča, ki vodi v zgornje nadstropje.
Kapela sv. Mihaela
Kapela, ki velja za najstarejši romanski spomenik v prestolnici, je pripadala premontrom, ki so v našo državo prispeli v 12. stoletju na povabilo kralja Štefana II., najprej na polotok Váradhegyfok. Otok so za vedno zapustili leta 1541.
Večina znakov, ki so kazali na bivanje meniškega reda na otoku, je do 20. stoletja izginila, ostala je le ena stena kapele. Vendar je leta 1914 otok prizadela huda nevihta, ki je uničila številna drevesa. Eden od lesenih mavzolejev, ki ga je nevihta izruvala, je bil najden tudi s popolnoma nedotaknjenim zvonom. Izkopavanja območja so se začela po tem.
Posledično je bila kapela obnovljena po načrtih Kálmána Luxa, ki je bila posvečena leta 1932. In čeprav je stavba v veliki meri produkt 20. stoletja, jo je Lux tako zvesto rekonstruiral iz izkopanih ruševin, da nas ob vstopu vse prevzame duh srednjega veka.
Če pogledamo navzgor proti stolpu, lahko zagotovo vemo, da v njem zvoni zvon mojstra Jánosa Strousa, ki je star več sto let in je tudi najstarejši zvon v prestolnici.
