Med številnimi ikoničnimi zgradbami prestolnice si svoje mesto zasluži dvorana Lehel, na katero so Peštani čakali približno 100 let. Na Lehelovem trgu se je živelo že pred Rajkovim ustvarjanjem, na prelomu stoletja pa so kofe nanizali eno poleg druge, na prostoru, ki se je takrat še imenoval Ferdinand. Kakšno pa je bilo mnenje trga in zakaj je trajalo tako dolgo, da so dvorano odprli?
Kam vodijo korenine vesolja?
Čeprav se morda zdi, da stojnice s svojimi izdelki stojijo v trikotniku ulice Váci, ulice Lehel in ulice Bulcsú, odkar obstaja svet, seveda ni bilo vedno tako. Kajti če kopljemo za koreninami trga Lehel, lahko kmalu naletimo na pokopališče. Poleg tega je eno najlepših v Pešti-Budi – glede na poročila iz tistega časa – in ga lahko štejemo za eno prvih osrednjih pokopališč v prestolnici.
Morda to pojasnjuje, zakaj so v preteklosti meščani radi, tudi na sprehod, obiskovali senčno, zeleno pokopališče Váczi, kjer so našli grobove tako velikih ljudi, kot je na primer eden od pionirjev madžarske glasbe Márké Rózsavölgyi.
Vendar pa je bilo pokopališče, ki je segalo vse do ulice Taksony, zaprto leta 1871 in razstavljeno v devetdesetih letih 19. stoletja. Hkrati se je na prelomu stoletja na Ferdinandovem trgu – kot se je takrat imenoval – začelo življenje, na mestu današnje cerkve sv. Marjete pa so se pojavili prvi prodajalci.
Slaba kakovost in visoke cene
Dolga leta je tržnica na prostem v Angyalföldu pričakovala lokalne prebivalce, ki so večinoma pripadali delavskemu razredu. Nato so leta 1911 na tem območju odprli podružnico Mestnega živilskega obrata s 14 enotami, ki je služila oskrbovanju osnovnih živil po veleprodajnih cenah za ljudi v finančnih težavah.
Medtem pa takratni tisk trga Ferdinandovega trga ni obravnaval brez rokavov in je drug za drugim poročal o težavah, ki vladajo v kraju: enkrat o pomanjkanju hrane, drugič o slabih higienskih razmerah. Časi lakote so se dvignili po prvi svetovni vojni, vendar je leta 1917 People’s Daily nekajletno obdobje opisal takole:
„V zadnjem času so vsi trgi v prestolnici mračni in žalostni prizori, a najbolj žalostna od vseh je tržnica na trgu Lehel.” […] Tudi zdaj je tržnica tako pusta, tako izčrpana, da je na stojnicah in šotorih videti zelo malo hrane, to pa menda zato, ker lokalni trgovci ujamejo prodajalce, ki poskušajo vstopiti na tržnico, in z njimi sklepati barterske posle.”
Končno so se v nekaj letih razmere normalizirale in zaradi meščanov, ki so prihajali iz Újlipótvárosa, se je prodajalcem celo zdelo vredno občasno na trg prinesti lepše blago, a so še v poznih petdesetih letih pisali članke o zdravstvenih težavah in zastarelih rešitvah.
Trg v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Foto: Fortepan/Tibor Juricza
Leta 1959 je Magyar Nemzet o lokalu, ki so ga v socializmu preimenovali v Élmünkás tér, zapisal: „Omet na zastarelih stojnicah gnije znotraj in zunaj, skuta leži nepokrita na mizah prvotnih proizvajalcev, okolica pipe je umazana, muh je polno. Gnila jabolka in gnili paradižnik ležijo okoli stojnice originalnega proizvajalca, ki prodaja kmetijske pridelke, čebulo in krompir, skupaj z odpadnim papirjem.”
Trg v šestdesetih letih. Foto: Fortepan/Rudolf Ungváry
K vsemu temu pa so dodale še drage cene, ki so v 20. stoletju vedno znova postavljale glave. med stoletjem. Nato je II. Po drugi svetovni vojni problem niso bile le visoke cene. Novo pomanjkanje blaga in črna trgovina sta dosegla tudi takratno tržnico Lehel Square, ki se ji je usoda začela obračati na bolje šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – za nekaj časa. Takrat so zamenjali lesene stojnice, na njihovo mesto postavili kamnite paviljone, od sedemdesetih let 20. stoletja pa so izvedli več prenov, izvajali pa so tudi sanitarno dezinfekcijo.
Poleg tega je bilo to obdobje, ko je tržnico obiskovalo vse več ljudi, saj je bila izbira večja, cene pa nižje. Toda v 20. stol Zdravilo, dolgo predpisano za propadanje, ki je bilo prisotno še ob koncu 20. stoletja, pa tudi za težave pri skladiščenju in transportu, je prišlo šele leta 2002.
Dvorana Lehel je dokončana
Zgoraj omenjeno zdravilo ni bilo nič drugega kot dvorana Lehel, ki je trajalo približno 100 let, da je prišlo do uresničitve. Že leta 1903 – 6 let po tem, ko so zgradili pet sodobnih tržnic v prestolnici – je bilo odločeno, da trga Lehel ne smemo izpustiti s seznama. In čeprav so se s to idejo poigravali še v 30. letih prejšnjega stoletja, jim nikoli ni uspelo ukrepati. K temu je morda prispevalo dejstvo, da v Horthyjevem obdobju sistemu niso bili pri srcu proletarci Angyalfölda.
Namesto tega so, ne glede na to, kako ostro so Kofasi protestirali, zgradili cerkev sv. Marjete v Árpádovi hiši, takratno tržnico pa so preselili na mesto današnje dvorane Lehel. Načrti dvorane, ki so dolgo viseli v zraku, so bili potrjeni leta 1999, leta 2002 pa je bila stavba dokončno predana namenu.
„Dvorana Lehel v Angyalföldu je včeraj zjutraj odprla svoja vrata za javnost. V dvorani, ki je bila zgrajena za 5,6 milijarde forintov, bo 350 trgovin Pričakujejo 25-30 tisoč strank, v konicah pa 40-45 tisoč. Trgovci obljubljajo: cene bodo ostale pod povprečjem prestolnice”
– o dogodku so leta 2002 poročali v Népszabadságu.
Stavba, ki jo je zasnoval László Rajk, je takoj razdelila prebivalce prestolnice, nekaterim se je zdela kičasta, spet drugim navdušujoča zaradi barv. A tako je bilo tudi s stroko, bili so tisti, ki o tem niso hoteli niti govoriti, mnogi drugi pa so jo hvalili v nebo. Nekaj pa je gotovo: Rajk je s stavbo, ki je od takrat postala ena najbolj priljubljenih tržnic v prestolnici, želel vrniti pisane tradicije Budimpešte.
