Vilo v Budi, ki je nekoč veljala za neskončno moderno in inovativno, je zasnoval eden najslavnejših arhitektov tistega časa, József Fischer, vendar je spomenik z leti doživel številne spremembe.
Edinstvena stavba stoji na ulici Baba 14 na hribu Ferenc v bližini Rózsadombe, na zemljišču, ki ga je leta 1940 kupil trgovec z avtomobilskimi deli István Járitz, da bi zgradil razkošno hišo za svojo petčlansko družino.
Za načrtovanje stavbe je naročil nič manj znano ime kot József Fischer, ki je bil skupaj s Farkasom Molnárom ena najvidnejših osebnosti gibanja Bauhaus na Madžarskem in je zasnoval tudi Császárfürdö v okrožju III ter stanovanjsko stavbo na ulici Napraforgó. Lastnik mu je zaupal celotno zasnovo vile in po pogajanjih so se dela začela leta 1941.
Zgodba o nenavadni vili
Prvotna vila je bila približno pol manjša od sedanje stavbe, njena notranjost pa se je popolnoma ujemala z osupljivo edinstveno zunanjostjo, saj je bila opremljenost enonadstropne rezidence enaka opremi prave luksuzne hiše.
V kleti so garaža, pralnica in oskrbnikovo stanovanje ter majhno zavetišče za nemirno zgodovinsko obdobje. V pritličju je bila prostorna dnevna soba z ogromnimi okni, iz katere je bil, tako kot iz sob v nadstropju, čudovit razgled na mesto in hribe Bude. Dnevna soba se je odpirala na ogromno pokrito teraso, ki je imela zaradi zasnove hiše edinstveno obliko, v tem nadstropju pa so bili tudi kabinet, soba za služkinjo in kuhinja.
Prvo nadstropje je služilo kot “kraljestvo” za lastnika in njegovo družino, s štirimi kopalnicami, garderobami in ločenimi kopalnicami za odrasle in otroke, kar je zagotavljalo največje udobje in intimen prostor.
Nemirno obdobje 20. stoletja
Družina Járitz se je v to edinstveno vilo vselila marca 1943, a žal v svojem razkošnem novem domu ni uživala dolgo, saj je hišo med obleganjem Budimpešte delno uničila bomba.
Družina, ki je napadu ušla, je hišo kmalu zatem obnovila z manjšimi predelavami, ki pa niso spremenile njenega prvotnega čara. Med to obnovo so na vrtu zgradili poseben bazen z mozaičnimi ploščicami, ki ga je zasnoval Józsa Járitz, lastnikov brat.
Tragedija za družino je, da v stavbi niso mogli uživati dolgo: pet let po njihovi drugi selitvi je bila stavba nacionalizirana in za izselitev so imeli le teden dni časa, v katerem so poskušali rešiti čim več svojega premoženja.
Prva stvar, ki so jo naredili po nacionalizaciji, je bila precejšnja prenova stavbe, ki je nato dobila sedanjo obliko: ikonične stebre so zazidali, nadstropje so prekrili s streho, najbolj presenetljiva sprememba pa je bila popolna vključitev najnižjega nadstropja. Stanovanjsko vilo so preuredili v bolnišnico, stavbi pa so dodali neskladno zunanjo stavbo z dvigalom za prevoz bolnikov.
Bolniki z respiratorno paralizo zaradi epidemičnega poliomielitisa na terasi vile leta 1984 / Foto: Fortepan/Tamás Urbán
Od petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2018 je bil v stavbi oddelek za respiratorno rehabilitacijo bolnišnice Center svetega Janeza, od takrat pa je prazna in v propadajočem stanju, govori pa se, da bo od leta 2024 v njej oddelek za psihiatrično rehabilitacijo otrok in mladostnikov.
