Če se dandanes sprehajamo po dolini, ki jo obkrožajo Várhegy, Gellert Hill in Naphegy, nas večinoma pričaka gričevnat park, a ni bilo vedno tako. Pred 90 leti bi se potepali med majhnimi hišami girbegurskih ulic gosto naseljenega dela mesta. Zdaj smo pogledali v nenavadno zgodovino te legendarne, danes izginule regije.
Prvi prebivalci Tabána
“Ne vem, ali je po turističnem kodeksu primerno pokazati nekaj, česar ni. Kajti po pravici vidite samo blatne travnike, kako utrujeno tleskajo ob vznožju Gellértovega griča. […] Nekoč so bile tukaj hiše, gospod, ampak kakšne hiše! in ulice so se vijugale med hišami, a kakšne ulice! Hiše so bile enonadstropne in na sredini ob robidi je bil umivalnik. Njen sok je vabljivo kapljal po sredini ulice in kopal globoke kanale med nepravilnimi mačjimi glavami” – se spominja Antal Szerb a Tabán.
Na prijetni legi s termalnimi vrelci in odličnimi vinogradi so živeli že v kameni dobi. Kasneje, v 13. stoletju, so se na tem območju naselili Srbi, po srednjem veku pa so strojarji in usnjarji, ki so se ukvarjali s predelavo usnja, naselili območje, ki se je sprva po turško imenovalo Tabakhane oziroma Usnjarska naselbina.
Medtem si je okrožje z odličnimi vini in razvito usnjarsko industrijo pridobilo naklonjenost tudi Turkov in v času njihovega 150-letnega bivanja so v Tabánu zgradili več mošej in kopališč – predhodnikov kopališč Rudas in Rác.
Po izgonu zavojevalcev je v Budimu našlo dom še več hiš, tako da je v XVIII. do 19. stoletja je v dolini živela večtisočglava srbska skupnost. Medtem niso naredili le Tabána za trgovsko središče, temveč se je po njihovi zaslugi obnovil sloves budimskega vina in se razširil daleč naokoli.
Tabana je zadela nesreča
Vsakdanjik pridelovalcev penin pa so večkrat prekinila krizna obdobja. XVII–XVIII. V 19. stoletju so se okužbe širile zaradi onesnažene vode potoka, ki teče skozi Ördögov jarek: kuga in bubonska kuga sta terjali življenja na tisoče ljudi.
Območja poleg epidemij niso obšli niti požari. Po legendi je največjo tragedijo med njimi povzročil neprevidni sodarski vajenec leta 1810, ko je v vetrovnem in suhem dnevu zakuril na dvorišču ene od hiš. Medtem ko je večina stanovalcev delala v vinogradih, se je požar začel širiti kot bi mignil. Tisti, ki so ostali doma, so medtem zaradi pomanjkanja vode zaman poskušali pogasiti plamene z vinom, skoraj petsto hiš je zgorelo do tal. V ujmi je življenje izgubilo skoraj sto ljudi, požar pa je po ocenah uničil šest milijonov forintov.
Leta 1875 je potok, ki je povzročil epidemije, povzročil še eno veliko uničenje v Tabánu, ko je zapustil svojo strugo in odnašal hiše, tlakovane ulice, s pokopališča pa naj bi odnašal celo krste. Končno je kot zadnji udarec XIX. Epidemija filoksere ob koncu 20. stoletja je uničila vinograde, zato je postalo vprašljivo preživetje Tabačanov, ki so se do tedaj preživljali predvsem z vinom in grozdjem.
Tolažba po tolikih nesrečah
Na prelomu stoletja je Tabán postal zaostal, obubožan del mesta, kjer je namesto vinogradov začela nastajati udobna četrt, polna pivnic in restavracij. Takrat se je rodil budimpeštanski Montmartre, torej boemski, romantični Taban.
“Vsaka druga hiša je bila znana stara restavracija s sram glasbo. Tukaj, prosim, je bila globoka klet strica Poldija s petsto let starim kletnim obokom, kjer so turški gospodje nekoč vzdrževali rekreacijsko kmetijo na javne stroške. Tukaj je bila ptica prepelica na steni, poleg pisave Imreja Vahota in opojnega, posvečenega spomina Gyule Krúdyja. […] ljudje so vedno videli lesk na novo začetih ljubezni po njenih strmih ulicah, […] Tu so bile nekoč ulice, Gospod, tu je bila mladost” – piše Antal Szerb v svojem delu Budapesti vodnik za Marsovce.
Trg Szarvas, Fehér sas utca levo, Vendéglő in Görög utca nasproti Mélypince, Virág Benedek utca desno. V ozadju je srbska cerkev svetega Dimitrija. Foto: Fortepan/János Sütő
Mélypincé strica Poldija je bil najcenejši lokal od vseh, kjer je lastnik sam stregel hrano in pijačo pisateljem in umetnikom, ki so radi jedli pri njem – vključno s Krúdyjem, ki je imel stalno mizo – in lokalnim prebivalcem.
Kasneje so v Kakuku, ki se je preselil na Kereszt utca in kasneje Attila körút, obiskovalce, med katerimi so se ustavljali diplomati, svetovno znane zvezde, vladarji v inkognitu in vojskovodje, pričakali madžarski okusi in glasba Budai Gyurka.
Alsó Avar je bil gnezdo zaljubljencev, kjer so gostujočim gospodom svetovali o zmenkih, medtem ko je Felső Avar, znan po ribji juhi, služil kot prizorišče družinskih srečanj.
A morda najbolj znana gostilna v Budimu je bila Fehér Kreszt, v kateri je po legendi bival Casanova, ki je leta 1782 pobegnil iz beneškega zapora in, zvest svojemu imenu, zapeljal lastnikovo hčer. Verjetno nobena beseda od tega ni resnična, vendar je od takrat ena najbolj znanih Tabánovih legend.
Današnji obraz uničenega Tabána in okrožja
Najprej se je leta 1898 z izgradnjo mostu Erzsébet začelo rušenje hiš in ulic, ki se nahajajo na južnem koncu okrožja, naslonjenega na hrib Gellért.
Pogled iz smeri Alsóhegy utca proti Erzsébet híd, naprej se vidi stolp najemniške palače Geist na Döbrentei tér. Slika: podjetje Fortepan/Mór Erdélyi Madžarskega geografskega muzeja
In medtem ko se je v preteklih letih veliko ljudi zabavalo v Tabánovih jamah poželenja in restavracijah, si mestni voditelji niso oddahnili, ker natrpan Tabán, brez kanalizacije in javnih služb, ne sodi v njihovo vizijo prihodnosti. Posledično so se maja 1933 začela popolna rušitvena dela, zaradi česar so hiše Tabán zdaj večinoma zasedene z javnim parkom. Nobeden od tu prvotno predvidenih bulvarjev, medicinskega hotela, sodobnih poslovnih stavb in enodružinskega stanovanjskega naselja torej ni zaživel.
Danes so koščki starega dela mesta vidni le še ponekod v novi mestni krajini. Na izhodu z Elizabetinega mostu, na primer, zvonik označuje lokacijo srbske katedrale, ki je tam nekoč stala.
Eden od preostalih otokov starega Tabána: Virág Benedek Ház
Hiša Virág Benedek, ki je bila zgrajena leta 1811 po velikem požaru v Tabánu, spominja na vzdušje starega Tabána. Zaščiteni kompleks stavb, poimenovan po pavlinskem menihu, pisatelju in pesniku, danes blesti kot eden od posebnih otokov nekdanjega dela mesta.
Z obokanimi pritličnimi dvoranami XIX. z nizom poslikanih prostorov v nadstropju iz 19. stoletja in romantičnim stoletnim orehom na notranjem dvorišču očara obiskovalce, ki lahko izbirajo med številnimi programi. Ker hiša trenutno deluje kot kulturna arena, kar pomeni, da poleg družinskih in otroških programov tiste, ki se želijo sprostiti, sprejmejo z razstavami, koncerti, obrtnimi izdelki, skupnostnimi programi, literarnimi večeri, bolšjimi sejmi, poletnimi tabori in vrtnim kinom.
