Mandlova hiša, ki že vrsto let nosi naziv najožje stavbe v prestolnici, si zasluži mesto med budimpeštanskimi rekordi. Fasada hiše, obrnjena proti Donavi, je široka 6,2 metra, medtem ko je tista, obrnjena proti ulici Döbrentei, široka le 5,5 metra. Kaj pa lahko o njem še veste poleg njegovih dimenzij?
Čeprav je bila stavba iz 19. stoletja tista, ki je od konca 19. stoletja pritegnila številne poglede, tudi prostor pred Mandlovo hišo ni bil zapuščen. Že v srednjem veku je cvetoče naselje pozdravljalo tiste, ki so prihajali sem, kasneje pa je rob Tabána, običajnega kraja umetnikov tistega časa, zaznamoval današnji blok hiš.
V obdobju Tabana so na pomolu namesto današnjih visokih stanovanjskih blokov stale preproste stavbe, dvonadstropne stanovanjske hiše, nato pa je požar leta 1811 naredil konec življenju v Tabanu. Iz pepela je bila predhodnica Mandlove hiše ustvarjena po idejah Józsefa Dankója, takrat za švabskega steklarja Gottlieba Kastla.
Hišo, o kateri si je sanjal Dankó, sta leta 1897 kupila trgovca s tkaninami Manó Mandl in Ármin Mandl. Hkrati so jo porušili, na njenem mestu pa so po načrtih Fülöpa Weinréba in Frigyesa Spiegla zgradili neogotsko stanovanjsko stavbo, ki jo je mogoče videti še danes in je kljubovala obleganju Budimpešte in razdejanju svetovnih vojn.
Opazimo lahko gotsko arhitekturo 22 metrov visoke stavbe, ki prikliče vzdušje hanzeatskih mest in Amsterdama, ponosno pa nosi tudi naziv najožje hiše v Budimpešti.
In vendar, čeprav je stavba na zunaj impozantna, okrašena z rdečimi dekorativnimi opekami, belo pobarvanimi kamnitimi elementi in romantičnimi venci, je njena notranjost prav tako utesnjena in skriva temno dvorišče tudi v močni sončni svetlobi.
Mansarda je bila zgrajena leta 1930 po načrtih gradbenega mojstra Ferenca Marafkója, tako da je štirinadstropna, trenutno pa se v ozki stavbi skriva 10 stanovanj, katere fasada na trgu Döbrentei pa niti približno ni tako bogato okrašena kot tista s pogledom na pomol.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je poslovne prostore na ulici Döbrentei 22 najel slikar Vilmos Mátrai. Umetnik, ki je v Tabánu ujel trenutke in slikovite pokrajine, je včasih organiziral razstave v svojem ateljeju, kjer danes domuje Zileat Brunch & Bistro.
Mandlova hiša je skozi leta služila kot dom med drugim umetnostnemu zgodovinarju Károlyju Lyki, igralcu Kálmánu Rózsahegyiju in celo grofu Árminu Leiningen-Westerburgu, sinu enega od aradskih mučencev.
Mandléjevi so hišo prodali leta 1911, nato pa je stavba prehajala iz rok v roke lastnikov vse do leta 1952, ko je dokončno ostala v lasti države. Mandlova hiša je od šestdesetih let prejšnjega stoletja pod zaščito Inšpektorata za narodne spomenike.
