Ob mednarodnem dnevu žena smo prinesli zgodbo o treh opredeljujočih ženskih osebnostih, ki so s svojo sodobno vizijo in pogumnim odnosom na Madžarskem dosegle trajne stvari.
Júlia Szendrey, ki je prva prenehala kaditi cigare z moškimi
Večina pozna samo Júlio Szendrey kot Sándorja Petőfija, čeprav je na mizo dala več od tega, da se je lahko spominjamo le kot žene enega naših največjih pesnikov. Ne gre spregledati niti njegovega pisateljskega in prevajalskega dela, morda pa sta najbolj odločilna njegova individualnost in sodoben način razmišljanja, ki ju je spremljal njegov videz, ki je takrat veljal za daleč od povprečja.
Po spominih je bila ena prvih žensk na Madžarskem, ki je namesto oblačil nosila hlače, si postrigla lase na kratko in kadila cigare z moškimi, novost pa je bila tudi, da je kljub številnim aristokratskim snubcem rekla da boemu, potujoči igralec-pesnik, ki gre proti očetovi volji.
“I bo rosa, če ste sončni žarek” – Prevladujoča ljubezen Sándorja Petőfija in Júlie Szendrey“I bo rosa, če ste sončni žarek” – Prevladujoča ljubezen Sándorja Petőfija in Júlie Szendrey
Čeprav sta skupaj preživela le nekaj let, najlepše ljubezenske pesmi v madžarski literaturi govorijo o Júlii Szendrey, ženi Sándorja Petőfija.
Njegov inovativni pristop in napredno razmišljanje je najbolje poznati iz njegovega dnevnika in drugih spisov, katerih ponavljajoči se element je, da nikogar ni mogoče obsoditi na podlagi tega, kar vidimo, saj ne moremo vedeti, kaj se dogaja v drugem. S tem pogledom in namensko osebnostjo, ki v času reform sploh ni bila priljubljena, je imela številne kritike, mnogim pa ni bilo všeč dejstvo, da moža ni varovala pred nevarnostjo, temveč je še bolj nadlegovala že tako hudega Petőfija.
Svoje zavezanosti revoluciji tudi ni skrival pred širšo javnostjo: aprila 1849 je na Madžarke naslovil “bratski speech”v katerem je svoje soljudi pozval, naj pogumno pošljejo svoje može, ljubljene in sinove v boj, saj je od tega odvisno, da bomo „v kratkem času bodisi srečni otroci svobodne domovine bodisi nesrečne sirote umorjene države.”
Vilma Hugonnai, prva madžarska zdravnica
Vilma, rojena leta 1847, se je že v mladosti izjemno zanimala za znanost, saj zaradi spola ni mogla nadaljevati visokošolskega izobraževanja na Madžarskem. V skladu s pričakovanji do mene se je namesto tega pri 18 letih poročila z posestnikom in nato vzgajala njune tri otroke, vendar svojih prejšnjih sanj tudi takrat ni mogla opustiti.
Konec svojih 20-ih je izvedela, da Univerza v Zürichu že sprejema ženske, zato se je kljub moževi finančni podpori odločila za vpis. Zahvaljujoč temu je v izjemno težkih razmerah, za ceno velikega pomanjkanja, leta 1879 diplomiral iz medicine.
Vendar se zgodba tu ni končala, saj takrat Madžarska ni priznavala njene diplome, pridobljene v tujini, zato je za uspeh diplomirala in po opravljenem babiškem izpitu začela delati kot babica.
Leta 1895 je kraljevi odlok ženskam omogočil nadaljevanje univerzitetnega študija doma. 10. februarja 1896 je ponovno zaprosil monarha za priznanje njegove züriške diplome, kar se je zgodilo 14. maja 1897, ko je bil v Budimpešti posvečen v doktorja medicine. Po tem se je lahko uradno ukvarjala z zasebno prakso, predvsem z ženskami in revnimi bolniki, poleg tega pa se je nenehno borila za enakopravnost žensk, pisala študije in aktivno sodelovala v ženskih gibanjih.
Med prvo svetovno vojno je opravila celo vojaški medicinski tečaj in se do konca življenja borila za pravice žensk in njihovo zdravstveno vzgojo.
Teréz Brunszvik, ustanovitelj prvega madžarskega vrtca
Kot potomec slavne družine Brunswick je v mladosti živel na Madžarskem in Dunaju, nato pa se je s sestro Josephine in njenimi otroki preselil v Rusijo in kasneje v Švico.
V švicarskem Yverdonu je spoznal švicarskega učitelja Johanna Pestalozzija, ki ga še danes omenjajo kot eno največjih osebnosti v zgodovini šolstva, ki je imel velik vpliv tudi na Terezo. Po Švici se je lotil izobraževanja bratovih otrok na Češkem, nato pa se je končno preselil v Budim in se na podlagi primerov, ki jih je videl v tujini, odločil odpreti vrtec.
Leta 1828 je organiziral industrijsko šolo v Krisztinavárosu, istega leta pa je v materini hiši v Budimu ustanovil prvi vrtec, takrat znan kot vrtec Angelski vrt. Institucija, ki se nahaja v stavbi na vogalu Mikó utca in Attila utca, je bila pionir v celotni habsburški monarhiji.
Leto kasneje je ustanovil tudi služabniško šolo za vzgojo služkinj, leta 1836 pa je ustanovil društvo za širjenje vrtcev. Do njegove smrti je v monarhiji svoja vrata odprlo skupno 80 vrtcev.
