Med številnimi imeni za secesijo je slog floreale najboljši način za opis arhitekturnega sloga, ki je cvetela na prelomu 19. in 20. stoletja. Ena od značilnosti tega umetniškega gibanja je cvetlična ornamentika, ki jo na ulicah Budimpešte lahko vidite v neštetih čudovitih primerih.
Poštna hranilnica, Hold utca 4.
Konec 19. stoletja je razcvet gospodarstva prinesel razvoj nacionalne bančne mreže in s tem ustanovitev madžarske kraljeve poštne hranilnice leta 1895. Vendar je bil šele štiri leta pozneje objavljen razpis za gradnjo sedeža, na katerem je med 61 prijavljenimi kandidati zmagal Ödön Lechner. Stavba, ki je bila najcenejša v tistem času in so jo gradili približno 1-1,5 leta, je postala pomemben mejnik v Lechnerjevi arhitekturni karieri: Združenje likovnih umetnikov mu je podelilo veliko zlato medaljo, Franc Jožef I. pa ga je imenoval za kraljevega svetnika.
Kljub vsem nazivom in odlikovanjem pa so Poštno hranilnico po pisanju takratnega tiska v večjem številu kot njene stranke iskali „zasledovalci in zasmehovalci“. Na Lechnerjevo žalost je bil med njimi tudi takratni minister za kulturo, zato je bila Poštna hranilnica arhitektovo zadnje javno naročilo in ni smel niti obiskovati svoje mojstrske šole.
Vendar to ni ustavilo širjenja sloga stavbe, ki je bila opremljena s tehničnimi dosežki tistega časa in okrašena z deli Mikse Rótha in Vilmosa Zsolnaya. Osupljiva Poštna hranilnica, okrašena s čebelami in panji, simboli varčnosti, je pravzaprav lep primer madžarskega ljudskega umetnostnega sloga Ödöna Lechnerja.
Hiše Lindenbaum, ulica Izabella 94-96.
„Mislim, da je to prvi poskus na tem področju […] in bo zato verjetno požel veliko kritik naših kolegov, deloma zaradi svoje nenavadnosti in deloma zaradi skoraj neizogibnih napak v prvem poskusu“ – razmišlja Frigyes Spiegel v svojem članku ‚Moderna dekorativna umetnost v arhitekturi‘ o stavbah na ulici Izabella 94-96. In prerokba ni bila napačna: par stanovanjskih stavb, ki ju je zasnoval arhitekturni duo Spiegel Frigyes in Weinréb Fülöp, ni bil všeč le stroki, temveč tudi širši javnosti v Pešti.
To morda ni veliko presenečenje, saj stavbe veletrgovca Mórica Lindenbauma še danes navdušujejo marsikoga izmed nas. Na secesijski fasadi stavbe Art No. 94, polni cvetličnih ornamentov, modra, zelena in rumena barva oživljajo ravni zemlje in zraka, medtem ko se po fasadi nizajo pozlačeni ornamenti, sončni diski, pavi, kače, ptice, stebla lilij in pisano cvetje. Vendar pa barvitega sveta Ognja in Vode ni več na ogled, saj ulice Isabella 96 po opustošenju med drugo svetovno vojno niso nikoli obnovili.
Bedő-house, Honvéd utca 3.
Zgodbe Alfréda Hajósa, olimpijskega prvaka, arhitekta, ki nekoč ni mogel živeti v hiši Bedő, ki so jo gradili na isti ulici kot njegovo pisarno. Po anekdoti je pozival k ustavitvi gradnje, vendar je bil pri tem gluh.
Tako je na začetku 20. stoletja na ulici Honvéd že stala stavba Emila Vidorja, na katero so vplivali belgijska in francoska secesija ter nemški Jugendstil. Vendar jo krasijo tudi madžarske značilnosti, in sicer keramika tovarne Zsolnay. Stavba, ki je precej edinstvena, je neverjetno nepravilna, skoraj ni dveh enakih elementov, znotraj in zunaj pa jo krasijo cvetlični motivi.
Nenavadna hiša je bila postavljena za lastnika tovarne in rudnika Bélo Bedőja, vključuje pa glavno lastnikovo stanovanje, ki ga je zasnoval Vidor, ter pisarne podjetja, prostore za osebje in stanovanja za svobodnjake.
Vendar pa je bila edinstvena stavba v letih socializma poškodovana. Sredi stoletja je sosednja Nacionalna zadružna zveza prebila zid v Bedőjevo hišo in jo precej spremenila. Vratne odprtine s pavjo loko so zamenjala kvadratna okna, nastala je tovarniška menza s tisoč sedeži, garderobe za zaposlene in notranjost je bila spremenjena v dvonadstropno stavbo.
Nazadnje je leta 2003 podjetje House of Art Nouveau Ltd. po starih fotografijah rekonstruiralo stavbo, tako da si jo je mogoče ogledati takšno, kot je bila v prvotnem stanju.
Vila Dozzi, Májusfa utca 5.
Giuseppe Dozzi je izhajal iz revne družine, vendar je po njihovi zaslugi tako obogatel, da je lahko zgradil eno najbolj veličastnih vil v Matyaslandu. V petdesetih letih 19. stoletja si je premislil, prišel na Madžarsko, da bi poskusil srečo, in začel izdelovati salamo po družinskem receptu. Tako je tovarna Dozzi v kraju rákospalota postala tretja največja tovarna salam po Herzu in Picku, v njeni bližini pa je bila zgrajena poletna hiša Józsefa Dozzija.
Načrte je pripravil József Paulheim, leta 1905 pa je bila zgrajena stavba, bogata s cvetličnimi secesijskimi elementi, s trto, pavi in sončnicami, ki krožijo po pročelju.
Weissova hiša, Szent István körút 10.
Če vam ime družine Weiss ne govori ničesar, pa delavnica Csepel Works, ki sta jo ustanovila Manfréd in Berthold Weiss, zagotovo ni tuja družini Weiss. Najuspešnejša podjetnika dualističnega obdobja pa nista pustila svojega pečata samo v Cseplu. Poslovni potencial sta videla tudi v razvoju današnjega kraja Szent István körút. Ena od stanovanjskih hiš, ki sta jih zgradila tukaj, je bila cvetlična vogalna hiša na številki 10, ki je z 29 stanovanji in dvema trgovinama odlično napolnila tudi Weissovo blagajno.
Secesijsko čudo, zgrajeno v prvih letih 20. stoletja, je delo Gyule Ullmanna in Géze Kármána, kar pa ni naključje. Gyula Ullmann si je namreč za svojo predano ženo izbral Elise Weiss, hčerko Bertholda Weissa, kar je močno prispevalo k temu, da se je na bulvarju pojavila dunajska secesija, kot jo je predstavljal Ullmann.
Stavbo krasijo cvetovi breskev, sončnic in narcis, marjetice pa krasijo vrata iz kovanega železa, ki so delo enega najvidnejših madžarskih kovačev Józsefa Forreiderja.
