Že več kot 150 let so zgodbe hotela Grand Inn na otoku Margitiget tako pustolovske kot legende o otoku, na katerem se nahaja, ki segajo v srednji vek. Gostišče, ki se ponaša z nenavadnimi strankami, je v desetletjih doživelo številne spremembe, njegovi zidovi pa so bili priča vrsti nenavadnih dogodkov.
Ybljev kopališki kompleks
Med številnimi osebnostmi, ki so krojile pustolovsko življenje otoka Margareta, sta bila tudi cesar Jožef Knez in njegov sin nadvojvoda Jožef, katerega glavna želja je bila otok spremeniti v pravljični vrt. Nepogrešljiv del tega načrta je bila vzpostavitev vrhunskega zdravilišča, kjer je bila glavna vloga namenjena zdravljenju.
Stavbe je zasnoval Miklós Ybl – ki je zgradil tudi danes že propadlo kopališče Margaret – danes pa sta ostala le še nekdanji Spodnji dom za goste, zdaj Lunino dvorišče, in Grand hotel.
Prvotno dvonadstropni Grand Hotel, zgrajen leta 1873 v neorenesančnem slogu, je bil namenjen zdraviliškim gostom in je imel 162 sob, razkošno opremo, zdravilno vodo v kopalnicah, čudovit salon v pritličju, knjižnico, zdravniško ordinacijo in največje udobje tistega časa.
Toliko sprememb in preobratov v življenju hostla
Leta 1913 je bil hostel, ki je bil takrat v lasti glavnega mesta, oddan v najem delniški družbi, kar je sprožilo vrsto korupcijskih škandalov in dolgoletnih sodnih postopkov. Po prvi svetovni vojni je glavnemu mestu končno uspelo ponovno pridobiti nadzor nad stavbo, med obema svetovnima vojnama pa je hotel doživel velike izboljšave.
V dvajsetih letih 20. stoletja so hotel, ki se je takrat imenoval Palatinus, obnovili po načrtih arhitekta Gyule Wälderja, profesorja na Univerzi za umetnost in oblikovanje, v tridesetih letih pa so stavbi dodali dodatno nadstropje in sanatorij.
„Grand hotel in sanatorij ne ponujata le nastanitve, njegovo zdravilišče ne ponuja le rekreacije, saj ima vse tukaj poseben čar: intimno in prefinjeno vzdušje otoka Margaret je posebnost, ki je ni mogoče posnemati.”
Vendar sta to čarobno in intimno vzdušje porušila druga svetovna vojna in velika poplava Donave leta 1965, namesto nje pa je na Margaretinem otoku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ostala porušena stavba s podrto streho.
Šele med letoma 1985 in 1987 so hotel obnovili – da bi ohranili slog Ybl – in ga ponovno odprli kot sodobno, bleščečo novo stavbo z novim imenom Ramada Grand Hotel. Nazadnje je bil Grand Hotel obnovljen leta 2000, zdaj je del hotelske verige Danubius in se imenuje Ensana Grand Hotel Margaret Island.
V hostlu se je v preteklih letih zvrstila precejšnja množica ljudi
Hotel je bil nekoč znan kot kraj, kjer so pogosto bivali politiki, predsedniki, svetovno znani glasbeniki, filmske zvezde, maharadži in aristokrati. Hruščova ali indonezijskega predsednika Sukarna, ki je leta 1960 zasedel celoten hotel in svoj harem. Med zadnjim kronanjem države leta 1916 je namreč v sobah bivalo več zaporednih knezov.
Tu niso bivali le mednarodno priznani gostje, saj so v hotelu počivale tudi največje osebnosti madžarske književnosti ali celo najemale sobe za več mesecev ali let. V drugem nadstropju hotela Nagyszálló je na primer nekaj časa s svojo družino živel János Arany, med drugimi pa so tu bivali tudi Blaha Lujza, Jászai Mari in Gyula Krúdy.
Leta 1925 je tu medene tedne preživel vnuk enega največjih ciganskih duhovnikov, Marci Banda. V hostlu je živela tudi Lola Rédei, ena od plesalk nočnih klubov, ki je bila v tistem času prava smoothie, saj je trgovala z različnimi oblačili in krznom.
V hotelu so bivale tudi najsijajnejše zvezde iz sveta športa, saj je bil nekoč stalna baza zlate ekipe, leta 1953 pa celo vadbeni prostor za legendarno tekmo med Anglijo in Madžarsko (6:3). Medtem je bil Nagyrét zavit v gosto meglo, saj so iz filmske tovarne pripeljali stroje za meglo, da bi se nogometaši lažje privadili na angleške vremenske razmere.
Leta 1940 je časopis Pesti Hírlap pisal, da Nagyszálló – takrat že hotel Palatinus – komaj občuti težke čase, v njem pa počitnice preživljajo očetje in botri premožnih družin s podeželja.
Tudi dobri časi se pozneje niso končali, saj je časopis Népakarat leta 1957 poročal, da je hostel prerasel samega sebe: „Ne more več opravljati naloge, ki mu je bila zaupana: neprekinjene oskrbe veleposlanikov, atašejev in več kot 120 tujih gostov, ki še vedno živijo tukaj. Kaj vas ovira? »Pogosto prevelik naval mladih, ki želijo za vsako ceno plesati.« Prejšnjo nedeljo je bila na vrtu hostla takšna gneča, da so postavili znak »polno« in niso hoteli spustiti več ljudi.”
Duša hostla: osebje
Nič čudnega, da je bilo delo pri takšnih strankah prestižno delovno mesto, sloves hotela pa se je po zaslugi vrhunskih kuharjev in slaščičarjev razširil daleč naokoli. Osebje je včasih celo življenje delalo med zidovi stavbe, obstaja pa celo zgodba o uslužbencu, ki mu je hotel ob koncu življenja odstopil sobo in je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal stalni prebivalec.
Med najpomembnejšimi obrazi nekdanjega hotela so vratar György Helyes, direktor hotela Menyhért Kraszner ali družina Kunz, ki je tu delala že tri generacije.
Niz izrednih dogodkov
Vendar pa so življenje in duha prizadevnih stražarjev v regiji Szigetasto včasih pretresli nepričakovani dogodki. Med njimi je bila manjša epidemija tifusa leta 1905, ki je izbruhnila v drugem nadstropju Velikega hostla. Leta 1933 se je zgodil dogodek, ko je časopis Pesti Napló poročal, da se je Rezső Verebélyi, 25-letni vratar v hotelu Nagyszálló, ustrelil v srce v kadrovskem delu hotela. Nesreči tistega leta se je pridružila še nesreča žene znanega budimpeštanskega pediatra, ki se je smrtno ponesrečila v hotelski sanatorijski sobi.
Medtem so na hotelskih hodnikih in v sobah občasno opazili tatove. Leta 1915 je služkinja opazila mladeniča, oblečenega v uniformo z zastavo, ki je na vratih ukradel čevelj. Izkazalo se je, da je Aladár Hoffmann že šest mesecev redno kradel čevlje in bil v vseh hotelih v prestolnici.
Vendar to ni bilo nič v primerjavi z vlomom za 100 milijonov dolarjev leta 1927, ko je bilo iz sobe gostov odtujeno vse, kar je imelo vrednost. Nenavadne stvari so se dogajale tudi ob drugih priložnostih, na primer nepričakovan račun za telefon v višini 274 kron leta 1919, ki ga je hotel plačal po očetu Béle Kuna.
Seveda niso bili le številni nesrečni dogodki, o katerih je poročal takratni tisk. V hostlu so na primer redno organizirali dobrodelne čajanke, na plesnih zabavah pa se je zabavala takratna glasbena smetana. Občasno so bili ljudje povabljeni tudi na mednarodno modno revijo na „vrtni zabavi”.
