Epresker, ki se ponaša s skulpturami na navidezno najbolj nepričakovanih mestih in nepregledno bujno vegetacijo, se skriva na območju med ulicami Bajza, Szondi, Munkácsy Mihály in Kmety György v Terézvárosu. Čeprav je skrivnostni kraj videti kot park, to ni, saj je tu že od 80. let 19. stoletja potekalo ustvarjalno delo z nekaterimi najpomembnejšimi umetniki tistega časa.
Sviloprejke v Terézvárosu
Pred nekaj stoletji so peščeni nasipi in grbine ob bregovih potoka Rákos tako prosto plavali po ulicah Pešte, da se je v vetrovnih dneh komaj kaj videlo. Da bi rešili to težavo, so konec 17. stoletja v današnjem Epreškertu zasadili akacije in jagode, ki so jih uporabili na več načinov.
Prva tovarna svile Valero v Pešti na ulici Király leta 1837. Fotografija: FSZEK/Budapest-képarchívum
Območje je pripadalo bližnji tovarni svile Valero, zato so se na jagodnih listih tu desetletja, vse do zaprtja tovarne leta 1851, razmnoževale gosenice tovarne. Od osemdesetih let 19. stoletja dalje je gozdni gaj postopoma postal bolj slikovita pokrajina, kjer se je pod zelenjem angleških vrtov skrivala – in se še vedno skriva – množica skulptur, kipov in kamnitih klopi.
Kako se je umetnost preselila v Epreskert?
Zaradi gradnje avenije Andrássy in razvoja območja so porušili atelje Adolfa Huszárja v Mestni ligi, zato se je moral kipar preseliti. Vendar se je Huszárjeva usoda kmalu obrnila na bolje, saj je leta 1879 dobil novo naročilo in atelje v Epreskertu.
Epreskert v 1960-ih letih. Foto: Fortepan/József Hunyady
Kipar Alajos Stróbl je prevzel še vedno neurejeno zemljišče in ga spremenil v očarljiv park. V zameno je uprava glavnega mesta dala parcele Mintarajztanodi, ki je na tem mestu ustanovila dve slikarski in kiparski šoli.
Šolo so obiskovala velika imena, kot so Gyula Benczúr, Károly Lotz, Bertalan Székely, Árpád Feszty in Mihály Zichy, ki so v zameno za svoje delo tukaj dobili ateljeje. Večina umetnikov etruščanske četrti je svoje domove našla na območju okoli Sugár út (zdaj Andrássy út): ulica Lendvay je pripadala kiparjem, ulica Bajza pa slikarjem.
Legendarni slikarji
Gyula Benczúr, najpomembnejši slikar tistega časa, je bil prvi, ki je dal zgraditi svojo neorenesančno ateljejsko hišo, v kateri so lahko učenci opazovali mojstra pri delu in se od njega učili. Legenda pravi, da je Sisi nekoč osebno obiskal Benczúra. Kraljice ni odvrnilo niti dejstvo, da je umetnikov sin zbolel za nalezljivo boleznijo.
Hiša z ateljejem Gyule Benczúra po letu 1890. Foto: Fortepan/ Mestni arhiv Budimpešta/Klösz György Klös
Medtem je bila do leta 1897 dokončana hiša ateljeja Károlyja Lotza, vodje druge slikarske šole, znanega tudi po svojih stenskih poslikavah, prav tako v neorenesančnem slogu. Lotz je tesno sodeloval s svojimi učenci, ki so mu včasih celo pomagali pri naročilih.
Alajos Stróbl – najvplivnejši umetnik Epreskerta
V nasprotju z Benczurjevim in Lotzevim ateljejem je bil leta 1889 za Alajosa Stróbla, ki se je še posebej navduševal nad madžarsko renesanso ter antično in srednjeveško umetnostjo, postavljen antični kiparski atelje s stebriščem.
Tako so bile v Epreskertu razstavljene številne replike ali celo originali, med njimi originalni vratni križ Matijeve cerkve na gradu Buda in bronasta replika svetega Jurija, ubijalca zmaja. Vendar vsega tega ni pridobil le za lastno veselje, temveč tudi za izobraževanje svojih študentov: replike več starodavnih umetnin, ki so jih ti izdelali, so bile pozneje postavljene na vrtu.
Kip bratov Kolozsvári o svetem Juriju, ubijalcu zmaja, v Pragi je kopija spomenika iz Bautzena, relief kralja Matjaža na stranski steni stavbe pa je kopija spomenika iz Bautzena. Foto: Fortepan/József Hunyady
Toda tudi po Stróblovih prizadevanjih je baročna kalvarija ena od najbolj markantnih stavb na vrtu. Na trgu Kalvarija v Józsefvárosu je nekoč stala edinstvena stavba, postavljena sredi 18. stoletja, kamor so po pripovedovanju prihajale lokalne ženske moliti za svoje može med vojno za neodvisnost. Sredi devetdesetih let 19. stoletja pa so nameravali kalvarijo porušiti. Stróbl temu ni bil naklonjen, zato je zasnoval načrt, da bi jo v obliki kamnov prepeljali v Epreskert in jo tam ponovno postavili.
Kipar, s katerim ni bilo nikoli dolgčas
Po navedbah sodobnih virov je Stróbl večkrat prišel na nenavadno idejo. Na primer, ko so Epreskert napadali tatovi, je s svojim psom v kostumu leva prestrašil tatove, hkrati pa je prestrašil tudi bližnje prebivalce.
V ateljeju kiparja Alajosa Stróbla, okoli leta 1890, med modeliranjem Margit Morelli, z modelom in njeno materjo Gusztáv Gusztávné Morelli Wild Anna. Fotografija: FSZEK/Budapest-képarchívum
Zjutraj se je na konju s trobento pripeljal v Epreskert in se s konjem popeljal skozi sobo med nedokončanimi kipi svojih učencev. To je bilo njegovim učencem nekoč tako všeč, da so nekega dne k vhodu privlekli posteljo, na kar je Stróbl preprosto rekel: „Ali mislite, da ne bom skočil čez to posteljo?” – in v hipu se je kos pohištva umaknil z njegove poti.
Učitelji in učenci na Kalvariji v dvajsetih letih 20. stoletja. Fotografija: FSZEK/Budapest-képarchívum
Poleg tega je ustvarjalce jagodnih vrtov presenetil z različnimi ekstravagantnimi idejami. Tako so pogosto prirejali kostumske predstave in uprizarjali zgodovinske igre na vrtu, kjer so včasih živeli pavi, opice, jeleni in štorklje.
Stari mojster v družbi mladih učenk. Figure na sliki (Stróbl in njegovi učenci) v dvajsetih letih 20. stoletja krasijo romanska cerkvena vrata (replika). Fotografija: FSZEK/Budapest-képarchívum
Stróbl ni bil edini, ki je skrbel za zabavno in živahno družabno življenje tistega časa, saj so se v vili Jókai-Feszty v Epreškertu odvijale tudi številne prireditve. Feszty je imel tudi odličen občutek za organizacijo velikih, slavnostnih literarnih dogodkov in večerij za nekaj ljudi. V starih časih je to ustvarilo žareče, iskrivo vzdušje v enem od osrednjih krajev literarnega in umetniškega življenja v Pešti.
Začetek novega obdobja
Vrt je doživel svoje zlato obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja, preden so med prvo svetovno vojno za njegovimi vrati zgradili vojaško bolnišnico. Po vojni so se dobri časi končali in začelo se je novo obdobje v zgodovini Epreskerta.
1915, bolniška soba v nekdanjem ateljeju Károlyja Lotza. Fotografija: FSZEK/Budapest-képarchívum
Vrt je bil leta 1921 združen z Univerzo za likovno umetnost, zato tu še vedno študirajo in ustvarjajo mladi umetniki. Ker so oddelki za slikarstvo, kiparstvo in vizualno oblikovanje ter delavnice za kovino, bron, kamen, mavec in steklo na univerzi odprti za študente, Epreskert ni mogoče obiskati kadar koli. Javne razstave v razredu ali občasni vodeni sprehodi pa vas popeljejo do stavb nekdanjih ateljejev, nekdanjih kipov in del nove generacije.
