Umetnost Károlyja Lotza: v iskanju dih jemajočih fresk v Budimpešti

Eden najbolj znanih in slavnih slikarjev 19. stoletja je bil Károly Lotz, čigar dih jemajoče stenske slike smo verjetno videli že vsi. Stene skoraj vsake večje monumentalne stavbe v Budimpešti krasijo Lotzeva dela, občasno pa lahko na cesti naletite na nepričakovano Lotzevo sliko.

ilustracija – pixabay.com

Skromni slikar
Slikar, ki je bil sprva kipar, je študiral pri Jakabu Marastoniju, Henriku Vebru in od leta 1852 – že na Dunaju – pri K. Rahlu ter se naučil vseh trikov slikarske umetnosti. V Pešti je najprej pritegnil pozornost s svojimi čudovitimi krajinami, kmalu zatem pa je skupaj z Mórjem Thanom ustvaril stenske poslikave za stopnišče v Vigadóju, s katerimi je zaslovel po vsej državi. Od takrat je prejemal številna naročila aristokracije, države in cerkve.

Za njegovo umetnost so bile značilne lahkotne, bleščeče linije, na katere je vplivalo beneško baročno freskoslikarstvo. Njegovi modeli so bile večkrat njegove posvojene hčere, med katerimi je naslikal več aktov Kornelije. Poleg številnih fresk, ki jih je podaril prestolnici, je bil tudi zagovornik dam, ki so se zanimale za slikarstvo. Tako jih je na bazarju v grajskem vrtu poučeval v slikarski šoli, namenjeni prav njim. V času svojega življenja je bil slavljen kot skromen genij, umrl pa je leta 1904 v starosti 70 let.

 

Parlamentarna hiša
Károly Lotz je bil star 63 let, ko so ga prosili, naj poslika strop stopnišča parlamenta. Dela se je lotil leta 1895, vendar je več mesecev delal v hladni in prepihani stavbi, zaradi česar je bil s plevritisom razpet med življenjem in smrtjo. Nazadnje je srečno okreval in njegova neobaročna dela so bila končana oktobra 1896. Na stenskih poslikavah Apoteoza Madžarske se Széchenyi in Petőfi pojavljata ob figurah, ki predstavljajo različne simbole, na Apoteozi zakonodajalca pa lahko vidimo tudi figure personificiranih pojmov. Na Lotzovi sliki med dvema velikima stropnima slikama graciozni angeli vzbujajo gotski duh.

 

Operna hiša
Biser Oktogona je okrašena operna hiša, ki jo je zasnoval Ybl in je bila prvič odprta leta 1884. Je čudovit primer madžarske neorenesančne arhitekture in je okrašena z deli nekaterih najboljših umetnikov v državi, vključno s fresko na kupoli, ki jo je ustvaril Károly Lotz in je ena od najbolj presenetljivih značilnosti stavbe. Na sliki z naslovom Poveličevanje glasbe naj bi se slikar upodobil kot Zevs, medtem ko lahko v značilnostih Afrodite prepoznamo obraz njegove hčerke Kornelije. V prvih letih delovanja opere so figure na freski med predstavami zaradi bleščeče igre utripajočih sveč skoraj oživile. Čeprav so stropne slike zdaj negibne, še vedno vzbujajo strahospoštovanje, skupaj z vsemi drugimi Lotzevimi slikami v dvorani.

 

Bazilika svetega Štefana
Načrte za ikono prestolnice in najpomembnejšo cerkveno stavbo v državi je narisal József Hild, od katerega je taktirko prevzel Miklós Ybl, nazadnje pa jih je dokončal József Kauser. Ko pogledate v kupolo nad svetiščem v baziliki, ki so jo gradili petdeset let, vidite Boga in angele, preroke in evangeliste, ki krožijo okoli njega in gledajo navzdol. Poleg osupljivo lepe freske na kupoli pa je Lotzovo delo hvaljeno tudi na mozaikih na stebrih bazilike in poslikavah obokov – ki prikazujejo prizore iz Kristusovega življenja.

Vzhodna železniška postaja, Lotzova dvorana
Naše najpomembnejše madžarsko železniško poslopje in spomenik nacionalne kulturne dediščine, ki je v lasti madžarske države, je bilo zgrajeno konec 19. stoletja. Eden najdragocenejših delov postaje je odhodna dvorana, okrašena s freskami Károlyja Lotza in Móra Thana, iz katere so potniki nekoč vstopali v čakalnice in pozneje na perone. Obiskovalce Lotzove dvorane je pozdravilo devet fresk, od katerih jih je osem delo Lotza. Slike so skupaj s postajnim poslopjem v burnih letih zgodovine veliko pretrpele, vendar so po temeljiti prenovi v letih 2006-2008 zdaj na ogled v svojem polnem sijaju.

Palača Károlyi-Csekonics (Reviczky u. 6.)
Ta neobaročna palača, zgrajena leta 1880, odraža zamisli dunajskih oblikovalcev Helmerja in Fellerja, ki sta bila specializirana za oblikovanje gledališča. Na stropu plesne dvorane te impresivne palače je slika Bakhanalije, ki so jo ustvarili čopiči Károlyja Lotza in ki je bila nekoč popolnoma uničena. Zahvaljujoč njeni obnovi v zadnjih letih lahko še vedno občudujemo Lotzovo ilustracijo praznovanja boga Bakha, ki je bila obnovljena s pomočjo arhivskih fotografij, pozlačenih mavčnih odlitkov, marmorja in sledi barve, najdenih na tleh. Danes je v sodobni izobraževalni enoti v enem krilu palače nameščena Reformirana univerza Károli, medtem ko je v drugem krilu po celoviti spomeniški obnovi povrnjena nekdanja slava.

Adamova palača (Bródy Sándor u. 4.)
Impozantna palača je bila zgrajena med letoma 1875 in 1876 za znanega tekstilnega trgovca Károlyja Ádáma, arhitektu Antalu Wéberju pa je pomagal tudi njegov svak Károly Lotz. Slikar je z oljnimi in tempera barvami ustvaril stenske in stropne poslikave za notranje prostore in ložo.

 

Čeprav alegorični ali mitološki prizori, ki krasijo notranjost palače, niso vidni, so figuralne kompozicije na loži še vedno vidne z ulice ali celo z dvorišča Narodnega muzeja. Na stropu po stropu drsi Kupidov voz, ki ga vlečeta dva leva, alegorija upanja pa se pojavlja v obliki ženske, ki drži vrtnico. Vidimo tudi Nemesis, boginjo maščevanja in povračila, ter Eris, boginjo sporov in vojne. Na stranskih stenah so simboli, ki predstavljajo različna obdobja človeškega življenja.

 

Hiša Lajos (József körút 2.)
Številne osupljive stenske poslikave Károlyja Lotza lahko občudujete ne le na znamenitih stavbah v prestolnici, temveč tudi med vožnjo po prometnih bulvarjih. Na trgu Blaha Lujza, v vratih Lajosove hiše nasproti tramvajske postaje, je treba samo pogledati navzgor, da odkrijemo enega od skrivnih zakladov Józsefa körúta.

Pod obokom lahko občudujete alegorične figure ptic, levov, volkov, labodov in angelov. Za zaprtimi vrati pa se vzorec angelov – ki ga je leta 1978 obnovil István Tiszai Tüske – nadaljuje v izobilju. Poleg Lotzovih fresk je pri hiši zanimivo tudi to, da je lekarna pod njo delovala od leta 1927 do nacionalizacije pod imenom Csillag Gyógyszertár (Lekarna zvezda), in sicer pod rokami očeta Istvána Örkényja.