Ko gremo mimo poslovne stavbe Krisztina körút številka 55, danes ni mogoče najti niti imena niti pepela razkošne stavbe Guidója Karátsonyija, čeprav je največja in najbolj okrašena mestna palača v Budimu nekoč stala na mestu socialističnega bloka. Palača Karátsonyi sega v 19. stoletje. V 19. stoletju je blestel kot skrinjica z dragulji Budima in se zapisal v zgodovino mesta s svojim ogromnim gledališčem, neverjetno zbirko umetniških zakladov in nepozabnimi bali.
Kdo so bili Karátsonyi?
Družina armenskega porekla je svoje posestno središče ustanovila v današnji Beodri v Srbiji, nato pa v 19. st. do preloma v 19. stoletje pridobil tako veliko bogastvo, da so že takrat krožile legende o njegovi kleti, polni diamantov, zlata in dragocenih zakladov. Grofovsko vejo družine Karátsonyi je ustanovil Guidó, čigar ime je ohranjeno kot eden najpomembnejših pokroviteljev umetnosti tistega časa, saj so z njim povezane fundacije v vrednosti več sto tisoč forintov in številne velikodušne donacije.
Guidójevo pokroviteljstvo je vodilo do nastanka več pomembnih madžarskih literarnih del, vključno s komedijo Aristofan v prevodu Jánosa Aranyja. Na tem področju sta bila z ženo precej na istem, saj je bila Mária Marczibányi zadnja članica najuglednejše madžarske družine Mecenás. Tako ni bilo dvoma, da je poznavalka in ljubiteljica umetnosti svojega moža podpirala pri aristokratskem opremljanju njune palače na Krisztina körütu.
Zgrajena je bila največja in najbolj okrašena zasebna palača v mestu
Razkošna palača v romantičnem slogu je bila zgrajena med letoma 1853 in 1856 po načrtih Józsefa Pána, čeprav je bila neobaročna notranjost – v kateri so bile nekoč redkosti z grofovih potovanj v tujino – dokončana šele leta 1880. Nanj se je splačalo tako dolgo čakati, saj bi se končni rezultat lahko kosal z notranjostjo Budimskega gradu.
Po vsej državi skorajda ne bi našli česa podobnega njegovemu mogočnemu stopnišču, a za edinstvena sta veljala tudi gledališče s 300 sto sedeži in ogromna knjižnica slik. Nič ne dokazuje odličnosti triprostorne galerije, polne baročnih slik večinoma iz Italije, kot to, da je nekoč hranila sliko Jacoba Jordaensa Padec greha, ki trenutno visi v Muzeju lepih umetnosti.
Medtem ko je bil v enem od dvanajstih salonov doževo pohištvo iz Benetk, je bil drugi okrašen s tapiserijami, ki so bile nekoč šotor Napoleona I. Seveda je bila njegova knjižnica polna zanimivosti: veliko umetniških dragocenosti, zlatih in srebrnih čaš, pa tudi XVIII. stoletja je osvetlil oltar, izrezljan iz slonovine in ebenovine ter okrašen s starim kovanim srebrom. Poleg tega so se grof in njegova družina lahko pohvalili z orožjem zgodovinske vrednosti, orožarno, polno oklepov, in rastlinjakom, posejanim z eksotičnimi rastlinami.
Čudovita palača Guidója Karátsonyija, ki slovi tudi po svoji gostoljubnosti, je večkrat gostila plese in gledališke predstave, katerih izkupiček je bil večinoma namenjen v dobrodelne namene. Navsezadnje grof ni podpiral le umetnikov, temveč je pomagal tudi dementnim in različnim družbeno solidarnostnim društvom. Temu primerno je bilo tudi gledališče v palači delno ustvarjeno v dobrodelne namene, za pripadnike plemiškega sveta. Med gledališkimi večeri, ki so jih prirejali pri nas, se je izjemno vtisnil v spomin nedeljski leta 1872.
Kajti takrat so se med neštetimi elegantnimi gosti v najlepših oblačilih pojavili tudi József Ferenc, Sisi, nadvojvodinja Gizella in njen bodoči mož. V uprizorjenih predstavah so nastopali amaterski igralci in tako dali vloge na primer grofu Albertu Apponyiju, Imréneju Széchenyiju in baronu Blanki Vécsei. Po gledaliških predstavah je Róza Laborfalvi recitirala, operni pevec Lajos Bignio pa je zapel Szózat. Ob drugih priložnostih so v palači koncertirali Ferenc Liszt, Lujza Blaha, Mari Jászai idr. V nekaterih predstavah je nastopil tudi Árpád Latabár.
Serija impresivnih balov se ni končala z Guidójevo smrtjo leta 1885, saj sta njegov sin Jenő, ki je podedoval njegovo bogastvo, in njegova žena Karolina – nekoč najslavnejša plesalka prestolnice – prevzela štafeto in morda celo dvignila letvico. višji. Vsekakor pa je gotovo, da so se s svojim pustnim balom leta 1898, ki so ga priredili dvoru v čast, za vedno vtisnili v zgodovinski spomin.
„Palača Karátsonyi, eden najveličastnejših dvorcev monarhije, ki je tudi na prvem mestu po umetniških zakladih, je bila že prizorišče številnih svetlih praznovanj. Vendar pa je današnje plesno slavje […] zasenčilo vse prejšnje” – o nenavadnem večeru pripoveduje Pesti Hírlap.
Toda tudi dopisnik Budapesti Hírlap je o večeru spregovoril v superlativih:„To je bila zabava, organizirana za prave prince, kakršna se redko zgodi v Budimpešti, pa tudi v drugih svetovnih mestih, kot so Dunaj, Pariz, London, kjer se bleščeče palače dvigajo za sto. Pravijo, da je krogla Karátsonyi bal petindvajset tisoč forintov, vendar je bila zaradi sijaja in svetlobe vredna več kot petdeset tisoč.”
Ta dih jemajoča skupaj je bilo poslanih 600 vabil najvidnejšim predstavnikom oblasti, diplomatskega zbora, plemstva, javnega življenja, znanosti, literature in umetnosti. Med gosti se je skupaj z mlajšimi in starejšimi člani kraljeve družine poklonil József Ferenc. Nič ne govori o razkošju, za večerjo skoraj 300 ljudi so ubili več kot 80 parov fazanov, v plesno dvorano so valili šopke cotillon, ki so segali skoraj do lestenca, gostom pa so delili celo zlate broške in broške. In gostje so plesali do zore, dokler se ob sedmih zjutraj zadnja kočija ni odpeljala z dvorišča palače.
Vendar je imel luksuz svojo ceno
Legendarni plesi in večeri so pripeljali do točke, ko so bile porabljene vse družinske rezerve, medtem ko je palačo obremenjevala težka hipoteka. Grof Jenő je skušal težavo rešiti z dražbo, ki je prodala del svojih podeželskih gradov in umetniške zbirke, vendar so bile dražbe večinoma neuspešne. Nato je Jenő leta 1933 umrl, tako da je razpadlo cesarstvo Karátsonyi padlo v naročje njegovega nečaka, ki ga sorodnik, ki je imel malo znanja o gospodarstvu, ni mogel vzdrževati. Konec tridesetih let 20. stoletja je palača prišla v roke upnikov, nato pa jo je skupaj s celotno opremo dala na dražbo Poštna hranilnica.
Stavbo so porušili, takratni premier Béla Imrédy je parcelo ponudil Nemčiji, da bi na njej zgradila cesarsko šolo. Delo je prekinila vojna, zato šola ni bila nikoli zgrajena. Končno so leta 1951 začeli postavljati socialni realni blok, ki je slonel na temeljih palače, v kateri je nekaj časa deloval Kohóés Gépipari Tervező Vállalat, kasneje Magyar Telekom, trenutno pa maloprodajna blagajna Magyar Nemzeti Bank.
