Družina Wenckheim, ki izvira iz Turingije in je pozneje postala ena najbogatejših aristokratskih družin v državi, je z Madžarsko povezana že od leta 1700. Družina, ki se je ponašala s pestrim rodovnikom, je živela in kmetovala v številnih delih Madžarske ter za seboj pustila nešteto osupljivih spominov. Spoznajte zgodovino Wenckheimov in zanimive zgodbe njihovih najpomembnejših gradov in vil.
Pustolovska zgodovina družine Wenckheim
Leta 1748 je Marija Terezija podelila viteški naziv članu družine, ki je bila dolgo znana kot Wenckovi, Janezu Wenck Križu, ki je istega dne prevzel ime Wenckheim. Nato je sin Jánosa Kereszta, József Wenckheim Ágoston Wenckheim, s poroko s Cecílijo Harruckern pridobil veliko posestvo v Békékéku. Tako je družina Wenckheim počasi postala ena najvplivnejših osebnosti v okrožju za skoraj dve stoletji.
Eden najpomembnejših članov grofovske družine je bil vnuk Józsefa Ágostona, grof József Antal III Wenckheim, ki je s svojega dvorca v Ókígyósu upravljal uspešno posestvo s 60 000 hektarji. Njemu lahko pripišemo tudi ustanovitev mesta Ójkígyós in uvedbo gojenja tobaka v njem.
Čeprav je bil poslovno uspešen, ga je sreča v ljubezni zapustila, saj sta mu obe ženi prezgodaj umrli. Pri 67 letih je grof končno zagledal hčerko svoje ključne žene, takrat 22-letno Krisztino Scherz. Družina na to seveda ni gledala dobro, zlasti njegov brat, ki je bil ljubosumen na grofovo dediščino in je v navalu jeze možu za poročno darilo poslal krsto, ki jo je vleklo šest črnih kočij s konjsko vprego, s sporočilom: „Ne potrebuješ žene, potrebuješ to.”
Plod fregate se je končno rodil, rodila se je grofica Wenckheim Annamária Krisztina Regina, ki se je poročila s svojim bratrancem Frigyesom. Wenckheimov imperij, ki je do takrat zrasel na 100.000 hektarjev, je bil v tem času v razcvetu, ko so zgradili grad v Freiskígyoszu in rodilo se je 7 otrok. Frigyes je umrl leta 1912, Krisztina pa leta 1924. Od takrat spita v družinski grobnici v ókígyósu, njuni otroci in vnuki pa so raztreseni po vsem svetu.
Szabadkígyós – družinsko gnezdo
„Na splošno velja za najlepši grad v državi v smislu sloga, udobja in knežjega sijaja. Z naravne vzpetine ob cestah Csaba in Arad dominira nad ravnino in je s svojim 35 metrov visokim stolpom, trikotno streho, obeliski in majhnimi stolpi čudovit pogled” je bilo leta 1897 zapisano v družinskem “spominskem albumu” – o enem najlepše ohranjenih gradov na južni Veliki planini.
Grad v historicističnem neorenesančnem slogu je bil zgrajen med letoma 1875 in 1879 po Ybljevih načrtih, ki so vključevali tudi želje Krisztine Wenckheim. Tako ima stavba toliko oken, kolikor je dni v letu, toliko sob, kolikor je tednov v letu, in 4 dele za 4 letne čase.
Poleg tega je bila hiša opremljena z najsodobnejšimi pripomočki tistega časa: parni stroj je črpal vodo do stolpa, stavbo pa so osvetljevale plinske svetilke, razvite v plinski hiši za kuhinjo. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran. Zdaj je del nacionalnega parka Körös-Maros, v nedavno obnovljeni stavbi, obdani z impresivnim angleškim parkom, pa so zdaj na ogled razstave.
5712 Szabadkígyós, Áchim András u. 23.
Rezidenca Wenckheim v glavnem mestu
Wenckheimovi, Frigyes Wenckheim, so po gradbenih delih v ókígyós pomežiknili tudi v Budimpešto. V središču mesta sta si zgradila rezidenco, dragulj v kroni današnjega Palotanegyeda, za občasno bivanje družine v Pešti.
Palačo Wenckheim v glavnem mestu je zasnoval eden od zvezdniških arhitektov tistega časa, Arthur Meining, in vključuje elemente neorenesančnega, neobaročnega, rokokojskega in bidermajerskega sloga. Na zunanji fasadi pa ima tudi elemente dresdenskega baročnega sloga, v notranjosti pa značilnosti iz Ludvika XV. Poleg Meininga so vrata, rešetke in kandelabri v palači tudi delo Gyule Jungferja, še enega priznanega umetnika tega obdobja.
Gradnja te veličastne stavbe je bila končana leta 1889 in vse od odprtja velja za eno najbolj veličastnih palač. Njene plesne dvorane so nekoč gostile do 500 ljudi in celo samega cesarja.
Stavba je bila razlaščena v času Sovjetske republike, ko je najprej postala last ceha mizarjev, uporabljali pa so jo tudi romunska vojska, politične stranke, klubi novinarjev in umetnikov. Leta 1927 jo je družina končno prodala glavnemu mestu, nato pa so jo štiri leta prenavljali in v njej uredili sedanjo knjižnico Szabó Ervin.
1088 Budimpešta, Szabó Ervin tér 1.
Wenckheimov spomenik na hribu Gellért
József, eden od sedmih otrok Frigyesa in Krisztine, je prav tako živel v Budimpešti, v vilski četrti, obdani s pobočji hriba Gellért, kjer je smetana aristokracije konec 19. in v začetku 20. stoletja zgradila vrsto čudovitih vil. Od leta 1924 to območje krasi neobaročna vila na pobočju Mányoki út, v kateri je Joseph s svojo družino živel v zelo razkošno opremljenih sobanah.
Joseph je bil nekoč znan kot pravi športnik, bil pa je tudi avtomobilski navdušenec, o čemer je pričala bencinska črpalka na njegovem vrtu. Leta 1944 je z družino pobegnil v Avstrijo. V vilo, v kateri so zdaj stanovanja, razdeljena na več stanovanj, se je nato preselil Nacionalni svet sindikatov.
Zapuščeni grad na podeželju
Krisztina, drugi najstarejši otrok osupljivega para, oziroma gospa Antal Széchenyi, je imela svoj dom v Pósteleku in se je izogibala prestolnici. Od staršev je kot doto dobila posestvo v kraju Békés, kjer je leta 1905 začela načrtovati historicistični neobaročni grad.
Stene stavbe, ki jo je verjetno zasnoval dunajski arhitekt Viktor Siedek, so bile nekoč prekrite s plišastimi tapetami različnih barv, v njej pa je bilo 72 sob. V parku, ki obkroža hišo, je bil zasajen vrt z grofičinim najljubšim cvetjem, ki ga sestavlja 600 sort vrtnic in 40 000 rastlin.
Življenje na gradu se je zares razmahnilo v 20. letih 20. stoletja, ko je bilo na posestvu sklenjenih več porok, mladi pari so uživali na posestvu, rodila pa sta se tudi dva vnuka. Leta 1944 pa je grofova družina emigrirala v Združene države Amerike in po vojni so iz nenaseljene stavbe odstranili vse, kar je bilo mogoče premakniti.
Sedež dvorca
Vas Doboz v okrožju Békés je imela nekoč zelo pomembno vlogo v življenju družine Wenkcheim, saj je bil tukajšnji lovski dom središče dvorca, v katerem je zdaj osnovna šola. Park za nekdanjim dvorcem, ki obsega skoraj 4 hektarje, je bil v 80. letih 19. stoletja urejen v angleškem slogu s hrasti, lipami in borovci.
Tu boste našli tudi dve impresivni stavbi, ki ju je leta 1902 zgradil Dénes Wenckheim, nacionalno priznani genialni kmet. Fasade kapele Svetega križa in Wenckheimove kripte imajo neoromanske značilnosti, njuni kupoli pa krasi beneški zlati mozaik s svetopisemskimi prizori in svetniki.
Streha cerkve, ki je bila prvotno zgrajena kot kapela za grofovo družino, je bila narejena iz armiranega betona, kar je prva uporaba te arhitekturne tehnike v državi. Poleg tega je bila prižnica, izklesana iz apnenca, nekoč dobitnica velike nagrade na svetovni razstavi, oltarni stebri pa so izdelani iz egipčanskega marmorja. Cerkev, ki je bila obnovljena s pomočjo lokalnih prebivalcev, in park, obnovljen leta 2006, sta še vedno čudovit kraj za jesenske pobožnosti.
