Nekoč tridelni mestni raj, ki so ga sestavljali Kopališki otok, Slikarski otok in Margaretin otok, in njegovi zakladi so znani po vsej regiji. Morda pa jih še manj pozna skrivnosti otoka, ki hrani ostanke srednjega veka in sledi 19. stoletja. Zato se potopite v vsakdanje življenje menihov, nun, bogatih meščanov, slavnih umetnikov in pesnikov ter odkrijte fascinantno zgodovino in legende otoka Margaret.
Prvi razcvet otoka: od temnega srednjega veka do turške vladavine
Med številnimi imeni za otok Margaret je eno najbolj znanih srednjeveško „Otok zajcev” (latinsko Insula leporum), vendar je to verjetno le tiskarska napaka. Nekateri menijo, da se je območje v resnici imenovalo Insula leprorum, Otok gobavcev, ki naj bi bil nekoč znan kot karantenski otok za ljudi, obolele za nalezljivimi boleznimi, drugi pa menijo, da se je ime Otok zajcev morda prilepilo na območje, ker so ga v 13. stoletju uporabljali kot kraljevo lovišče.
Ne glede na resnico je gotovo, da je imel kralj Imre tu svoj dvor med letoma 1196 in 1204, leta 1225 pa je Andrej II. otok odstopil premonstratenskemu samostanu svetega Mihaela Premonstratenskega. Približno v tem času so nune, menihi in prebivalci lokalnih podanskih vasi, ki so jim služili, tu preživljali svoje vsakdanje življenje, obkroženi z vrsto gradov, samostanov in cerkva. Včasih v miru, včasih v viharju prepirov, saj nekateri viri navajajo, da so bili predmontski menihi večkrat v sporu z nunami.
Tudi turška osvajanja niso prizanesla prebivalcem otoka, tako da je bilo območje najkasneje do osvojitve Bude opustošeno. Po nekaterih legendah so tu pozneje živele ženske iz harema, druge pa pripovedujejo, da so dominikanke – med katerimi je bila tudi sveta Margareta, hči Béle IV – med svojim begom na otoku skrivale zaklade:
„Po ustnem izročilu je na otoku točka, ki jo ob polnoči na dan Margaretine smrti napolni nenavadna svetloba, zrak okoli nje se napolni z zelo prijetnim vonjem in slišijo se navdihujoči zvoki nebeške glasbe. Takoj ko odmev polnočnega zvonjenja ugasne, se okoli kraja, kjer naj bi bil skrit velik zaklad, prižgejo modri plameni. V to izročilo so verjeli številni ljudje in na otoku so še vedno vidne sledi dela polnočnih iskalcev zakladov.”(Časopis za obiskovalce Budimpešte, 1888)
Angleški vrt cveti iz ruševin
Ko je bila Buda ponovno zavzeta, so na samotnem otoku uredili pokopališče, v porušenih stavbah pa so postavili bolnišnice za nujne primere. Od leta 1790, ko je začel upravljati Lipót Sándor, se je zapuščeno območje počasi prebujalo iz zimskega spanja. Obogatili so ga z majorovo hišo in dvema poletnima palačama, po Lipotovi smrti pa je pod vladavino cesarja Jožefa doživelo razcvet.
S pomočjo Károlyja Tosta, generalnega vrtnarja Palatina, je otok spremenil v angleški vrt. Posadil je platane, ustvaril vrt redkih vrtnic, hraste, na katerih je János Arany 60 let pozneje napisal Skale, pa je posadil plemič. Na začetku 19. stoletja je bila na ruševinah premontskega samostana zgrajena nadvojvodova poletna rezidenca, otok pa je bil prizorišče konjskih predstav, koncertov, plesov in trgatev, kjer sta ga nekoč obiskala celo ruski car Aleksander I. in pruski kralj Friderik III.
Zlata doba zabavišč, kopališč in gostiln
Raj, ki ga je ustvaril Karel Tost, je bil izgubljen v ledeni ujmi leta 1838, vendar so ga nepričakovano hitro obnovili, od leta 1867 pa se je pod vodstvom nadvojvode Jožefa začela njegova modernizacija. Nadvojvoda, navdušenec nad botaniko, je na otok prinesel eksotične rastline iz Indije in izkoristil prednosti zdravilnih voda, ki so nastale, ter ustanovil zdravilišče s hoteli, počitniškimi vilami za najem in restavracijami.
Terme je zasnoval Miklós Ybl, ki je v neorenesančnem slogu ustvaril impozantne Margaretine kopeli. V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja so bile na dveh ločenih koncih otoka odprte Mala in Velika gostilna ter z njima povezana Zgornja in Spodnja gostilna. Hkrati so odprli tudi železnico s konjsko vprego, ki je gostom omogočala hitro prehajanje od ciganske (pozneje jazzovske) glasbe v Zgornji gostilni do vojaške glasbe v germanskem slogu v Spodnji gostilni.
Pravljična oaza v središču mesta je kmalu postala zelo priljubljena, čeprav se ob branju Jókaijevih vrstic ne moremo čuditi:
„Pravljični vrt Budimpešte! (…) Margaretin otok je najbolj priljubljen kraj zabave za javnost prestolnice in hkrati osvežujoče kopališče, kamor parniki vsake pol ure pripeljejo javnost, ki se ji mudi na zabavo, sprostitev ali okrevanje. (…) Otok Margaret predstavlja najlepše trenutke ljudskega življenja v Budimpešti. Zato ga imenujejo kamej glavnega mesta, naravni dragulj, katerega vrednost je umetniško upogibanje pomnožilo do neprecenljive višine.”
Številni ljudje na otok, ki se ponaša z velikim slapom, niso prihajali le za dan ali dva, temveč so tu celo živeli, v stanovanjski knjigi iz let 1880 do 1928 pa je poleg hotelskih gostov zabeleženih tudi 120 domačinov. Sándor Bródy je v hotelu Kisszálló s 50 sobami in zelenimi zapornicami preživel 20 zim, pogosti gostje pa so bili tudi János Arany, Ferenc Molnár, Jenő Heltai in Lujza Blaha. Krúdy je bival v več stavbah, tako da mu je Kisszálló služil kot dom – tako kot Antalu Szerbu – medtem ko je v revnih letih spal v nekdanjem Nádorjevem Kiskastélyju.
Poleg slavnih moških tistega časa so v službenih prostorih živeli vrtnarji, farmacevti otoške lekarne, osebje kopališča, šivilje, ginekologi, frizerji, mizarji, ki so popravljali ladje, in gostinski delavci. Med njimi je bil pravi rekorder sobni natakar in pozneje vratar v Mali gostilni, stric Gyuri Helyes, ki je ostal 50 let.
Od spreminjajočega se 20. stoletja do danes
Od leta 1900 dalje so lahko obiskovalci na otok vstopili brez pomoči prevažalca, saj je bil zgrajen krilni most, ki je vodil na otok. Leta 1908 je prestolnica od nadvojvode odkupila zemljišče, vendar je otok, ki je postal javni vrt, ostal javni vrt vse do leta 1948.
V tem času so obiskovalci lahko občudovali promenado umetnikov, vrt divjih živali in vodni stolp, zaradi novih vrtnarskih del, ki so se začela leta 1927, pa je Jókaijev pravljični vrt postajal vse lepši. V tistih letih so zatravili 50 hektarjev, zgradili 6 000 m dolgo in 6 m široko sprehajalno pot, posadili na stotine dreves ter na tisoče okrasnih dreves in grmovnic, v rožnem vrtu pa so bile vse vrtnice, ki so jih takrat poznali na svetu.
Od dvajsetih let 20. stoletja je otok postal eden najlepših dendroloških parkov v Evropi, saj so bili zgrajeni atletska steza, plaža Palatinus, kopališče in igrišče za polo, replika glasbene fontane v Târgu Mures, zabaviščni prostori in oder na prostem. Vendar je druga svetovna vojna spremenila pokrajino in v petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo porušenih več stavb.
Srednjeveški ostanki otoka so danes ohranjeni v samostanih dominikanskega in frančiškanskega reda ter v obnovljeni repliki kapele svetega Mihaela. Na zlato dobo spominjata Lunino dvorišče, ki stoji na mestu spodnje gostilne, in Grand hotel Danubius, ki danes domuje v nekdanjem Grand hotelu.
