Železniška postaja, ki jo vsi poznajo pod imenom „Keleti” je najbolj prometno in znano železniško vozlišče v prestolnici, kjer se vsak dan ustavi na tisoče potnikov iz Budimpešte, podeželja in tujih turistov. Čeprav ni bila prva železniška postaja v mestu, je njena veličastno okrašena, monumentalna stavba hitro požela odobravanje sodobnega tiska.
Od začetka do konca
Prva železniška proga v prestolnici je povezovala Pešto in Vác, in sicer od postaje Pesti Indóház, ki je svoje sedanje ime dobila leta 1877: Nyugati. Leta 1861 je bila v Budi zgrajena deponija Južne železniške družbe, leta 1867 pa je začela obratovati glavna postaja Józsefváros MÁV.
Leta 1868 je državni zbor razpravljal o gradnji druge postaje v Pešti, da bi zadostili naraščajočemu številu potnikov, vendar je gospodarska kriza gradnjo preložila. Čeprav je bila dolgo načrtovana gradnja objekta na Velikem bulvarju, ki bi bil z viaduktom povezan z glavno postajo v Józsefvárosu, je bila nazadnje izbrana druga lokacija.
Gradnja je končno potekala med letoma 1881 in 1884, izvajalec del pa so bile Madžarske kraljeve državne železnice.
Rojstvo znamenite stavbe
Stavbo je zasnoval glavni inženir Gyula Rochlitz, za železno konstrukcijo pa je bil odgovoren János Feketeházy, inženir mostov, ki je zasnoval tudi streho opere. Ker sta oba med študijem veliko potovala po Evropi, sta navdih črpala iz podrobnosti stavb, ki sta jih tam videla, zato ni presenetljivo, da mnogi ljudje najdejo podobnosti med vzhodno železniško postajo in znanimi svetovnimi postajami.
Eklektična, večinoma historicistična stavba je bila prvotno načrtovana kot dvonadstropna, v prvem nadstropju pa naj bi bile pod tiri kavarne, prekladalne naprave za prtljago in pošta, vendar je bila izbrana preprostejša možnost.
Obsežna in impozantna postajna avla je bila odprta za javnost pod freskami Móra Thana in freskami Károlyja Lotza, dva kipa na glavni fasadi stavbe pa sta upodabljala Jamesa Watta, izumitelja parnega stroja, in Georgea Stephensona, konstruktorja parne lokomotive.
Poseben uspeh je bila električna razsvetljava, ki jo je zagotovilo podjetje Ganz Electricity Works in je bila za tisti čas zelo moderna, pri čemer ni treba pozabiti na dejstvo, da je bila to prva evropska postaja, ki je uporabljala razsvetljavo z žarnicami.
Seveda je bila glavna skrb namenjena zagotavljanju največjega udobja potnikov, potniki pa so lahko uživali v sodobni opremi, ki je bila prilagojena njihovemu proračunu. Čakalnice so sledile vrstnemu redu avtobusnih razredov, tako da so bili potniki, ki so potovali v posameznih razredih, ločeni ter deležni dobrodošlice in oskrbe, ki so si jo zaslužili glede na številko sedeža.
V čakalnici so bile sprva tudi knjigarne, trgovine z oblačili, trafike in kavarna.
Začetek novega obdobja
Čeprav otvoritvene slovesnosti ni bilo, je 16. avgusta 1884 s postaje v Miskolc odpeljal prvi vlak. Veličastna stavba in moderna železniška postaja sta vzbudili izjemno pozitiven odziv, saj so o novem biseru prestolnice poročali vsi takratni časopisi.
V časopisu Budapesti Hírlap je bilo delo projektantov pohvaljeno z naslednjimi vrsticami: ”Eden od okraskov veličastnih javnih zgradb v Budimpešti, nova potniška postaja. Je krona veličastne in slavne postaje glavnega mesta. Je veličastna in lepa, namenska in veličastna, udobna in uporabna, stavba, vredna Madžarske in glavnega mesta. Na svetu ji ni para.”
Vasárnapi Ujság je prav tako pohvalil novost: ”Je ena najbolj okrašenih tovrstnih stavb, po udobnosti in namenskosti ureditve pa ji lahko konkurira le daleč naokoli, saj je bila do najmanjših podrobnosti zgrajena z domačimi silami.”
Sprva se je imenovala osrednja potniška postaja, pozneje se je preimenovala v osrednjo železniško postajo, leta 1892 pa so jo preimenovali v vzhodno železniško postajo. Istega leta so na trgu pred postajo odkrili kip nekdanjega ministra za promet Gáborja Barossa.
Od neviht 20. stoletja do danes
Tako postajno poslopje kot proge so se nenehno izboljševale vse do začetka prve svetovne vojne, ko je bilo območje uporabljeno za vojaške namene. Čeprav se je širitev nadaljevala tudi v tridesetih letih 20. stoletja, se začetni zagon ni obdržal in s prihodom druge svetovne vojne se je proces ustavil.
Konec leta 1940 se je na naslovnicah pojavil zelo poseben dogodek, ko je 18. decembra ob 12.10 popoldne potisni vlak zaradi okvare zavore z veliko hitrostjo pripeljal proti vhodu, a so ga zaustavila železniška vrata. Dejstvo, da ni bilo poškodovanih oseb, je bilo posledica sreče, saj pri vhodu ali na trgu pred njim ni nihče stal.
Osupljivo uničenje druge svetovne vojne ni prizaneslo postaji in njeni okolici, vključno s požigom strani prihodov, uničenjem nekdaj okrašenega pročelja in ruševinami tirov.
Na trgu pred postajo je bilo leta 1945 kopališče, ki je bilo prvotno zgrajeno leto prej kot rezervoar požarne vode za potrebe zračnega napada. Tudi po zaslugi razvoja zgodovine je leta 1950 nad vhodom sijala velika rdeča zvezda.
Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila dokončana podzemna železnica 2, ki je s seboj prinesla podhod in zdaj kultno stopnišče, zaradi povečanega prometa potnikov pa je bilo nameščenih vedno več avtomatov za prodajo vozovnic. Poleg menze za potnike je bila odprta tudi zelo prestižna restavracija.
Stavba je bila leta 1988 razglašena za zgodovinski spomenik, zadnje večje prenove pa so potekale med letoma 2004 in 2008, vendar se od takrat nenehno posodablja. Najnovejša sprememba v življenju postaje je bila njena preobrazba leta 2014 v končno postajo podzemne železnice 4.
