Morda tega danes niti ne opazimo, čeprav je bila Kraljeva najemniška palača na Ferenciekovem trgu zgrajena kot pomemben del svetovljanskih teženj prestolnice in je veljala za najelegantnejšo in hkrati najdražjo najemniško hišo svojega časa. . Njena zunanjost je že od daleč nakazovala položaj njenega graditelja, a poleg tega je bila vredna, da se je pojavila na stolpcih takratnih časopisov.
O izginulem klasicističnem mestnem jedru
Ko se v spremstvu mogočnih zgradb in čudovite panorame hriba Gellért peljete čez most Erzsébet do Budima, si morda niti ne mislite, da pred davnimi časi ni bilo tako enostavno. Pred nekaj leti pa je 120 hiš škodovalo svetovljanskim ambicijam Budimpešte, zaradi česar je bila zgrajena mreža radialnih obvoznic po pariškem vzoru ter mostova Szabadság in Erzsébet.
Ferenciek tere (Kígyó tér), levo zdaj propadla Sebestyén utca, desno Kígyó utca. Posnetek je nastal po letu 1890. Foto: Fortepan/Arhiv prestolnice Budimpešta/fotografije Györgyja Klösza
XIX V 19. stoletju je bil ta del mestnega jedra znan kot klasicistično mestno jedro, kjer je še vedno prevladovala nemška beseda in idilični, prijetni prostori
bili so kot bonboni. Tam je donavski veter plesal s sončno svetlobo; na postaji so se svetili najemni avtomobili […] na klopeh so sedeli stari upokojenci v čistih oblačilih […]
– vsaj po Krúdyjevem spominu. Toda čez nekaj časa ozke, kratke ulice niso več mogle obvladovati vedno večjega prometa proti Donavi, tako da je ta mestna podoba v nekaj letih izginila od leta 1894, skupaj z mestno hišo, Atheneumom, palačo Grassalkovich in Dvorec, katerega leta 1901 je bila zgrajena kraljeva Bérpalota.
Dediščina habsburške družine
Okrasna stavba, postavljena posebej po kraljevi volji, je skupaj s palačami Klotild podpirala tudi urbanistična prizadevanja, stavbni kompleks pa je ustvaril svetovljansko arhitekturno vzdušje, ki je v 19. st. in XX. na prelomu stoletja je naredil meščanski način življenja privlačen na današnjem območju Ferencieka.
Čeprav je kraljevo najemniško hišo zgradila družina Habsburžanov, je bil red voden v imenu Direktorata cesarskih in kraljevih zasebnih družinskih skladov, združenja, ki nadzira zasebno premoženje družine. In proračun v primerjavi s tako zgradbo ni bil pretiran, dosegel ni niti 2 milijona kron, saj ga je Ferenc József I. močno omejil. Budnega očesa ni umaknil z načrtov, pridno jih je pregledoval, obiskal pa je tudi gradbišče.
Ferenciek tere (Kígyó tér), nasproti Kossuth Lajos utca, na desni je Királyi Bérpalota v zgodnjih 1900-ih. Foto: Fortepan/Deutsche Fotothek/Brück und Sohn
Nad kakovostjo se na koncu ni mogel pritoževati, saj sta najvidnejša arhitekta tistega časa Flóris Korb in Károly Giergl zasnovala stavbo, ki nosi tudi značilnosti pozne eklektike in secesije. Gradnjo je izvedlo podjetje Lipóta Havla, na katerega je povezanih približno 500 drugih stavb v Budimpešti. Seveda niso pustili na cedilu niti mojstrov: dizajn stekla je izdelal Miksa Róth, keramika je prišla iz tovarne Zsolnay, vrata iz kovanega železa in stopniščne ograje iz tovarne Gyula Jungfer.
Ko je bila zgrajena, je stanovanjska hiša veljala za najbolj elegantno in drago stavbo v mestu. Dvorišče je nadomestila (in je še vedno) dvorana, pokrita s steklenimi ploščami, tako lepimi, da je presenetila celo kralja. In impresivno notranje dvorišče povezuje dve stopnišči, kjer si še danes sledijo ograje v vzorcu sončnic.
Vendar pa kraljeva palača nekoč ni bila namenjena samo poudarjanju lepote Budimpešte: prvotno je bila njena glavna funkcija namestitev habsburških plemičev in državnih uradnikov. Tako je bilo v njem poleg nekaj pisarn in 12 poslovnih prostorov 24 stanovanj. In ljudje, ki so živeli tukaj, so o sebi lahko rekli, da je bil njihov gospodar sam kralj, ki seveda ni sam urejal zadev. Čeprav naj bi po nekaterih virih šlo za njegovo dobro srce, da so Štajgerolove izgnali iz stavbe, tako da se prebivalcem stanovanjske hiše ni bilo treba bati podražitev najemnin.
Življenjske slike XX. s Ferenciekovega trga v 19. stoletju
Niz trgovin v pritličju daje slutiti, da bi prebivalci stavbe lahko nakupovali celo lokalno, saj so bili tam rokavičnica, trgovec s spodnjim perilom, izdelovalec sedl, trgovec z umetnim cvetjem in okrasnim perjem, veletrgovec s perzijskimi preprogami, pa tudi kavarna, podjetje za uvoz čaja in ruma, ustanovljeno tudi v skladišču. Slednji, Fratteli Designer, je slovel po tem, da je edini v državi svoje izdelke nabavljal pri proizvajalcih.
Morda pa je bila največja senzacija od vseh American Shoe Company Ltd., ki se je lotila zastopanja najboljše ameriške znamke čevljev na Madžarskem. Poleg kakovosti je besedo ali dve vredna tudi njegova oprema, saj je bila tako posebna, da ji ni bilo para v vsej Evropi. Zato ni naključje, da je Pesti Hírlap o dnevu odprtja leta 1912 zapisal:
V tej kraljevi najemniški palači se danes odvija dogodek, ki je epohalen v razvoju prestolnice. […] to je novo oprema trgovine […] z upoštevanjem najsodobnejših zahtev estetike daje veleblagovnici poseben tip, ki bo našel posnemovalce, a predhodnice še ni bilo.
Obenem pa trgovina s čevlji ni bila edina v vrsti novosti. Njegov partner je bilo podjetje Boarding Hungarian, ki je takrat veljalo za edinstveno na vsej Madžarski, katerega odprtje je bilo napovedano leta 1901 Vasárnapi Újság. In podjetje Dresdenčanke, rojene na Madžarskem, ni bilo nič drugega kot prednik današnjega Airbnbja.
Ne glede na to, katerega turista je sem zvabil tedaj nenavaden posel, mu prav gotovo ni bilo dolgčas. Vsakdo, ki je decembra 1902 obiskal Budimpešto, je lahko občudoval zanimivosti mednarodne razstave mačk, vključno z Dodom, maskirano angorsko mačko.
Vsekakor pa se je splačalo ostati v Royal Bérpaloti leta 1904, saj je takrat stavba gostila dobrodelno razstavo za ljubitelje umetnosti, kjer je bilo skoraj 500 razstavljenih slik, kipov in okrasnih predmetov večinoma delo pripadnikov plemstva in aristokracija. Tako so si obiskovalci razstave lahko ogledali tudi oljno sliko nadvojvodinje Márije Terezije, otroško risbo Franca Jožefa I. iz leta 1843 ali posnetke nadvojvodinje Izabele.
Vendar pa sloves stavbe v takratnem tisku ni bil le posledica občutkov. Nekoč se je zgodilo, da je bila hiša v pravdi s plemiško družino. Kontroverzni, zlovešči primer se je zgodil leta 1927, ko je kos kamna padel s kraljeve palače na princeso Ralpha Rohana, ki je bila hudo poškodovana. K sreči so se odprte rane, podplutbe in zlomljene kosti zacelile, po tem pa je mož ženske stopil na sodišče.
Kam je veter zgodovine odnesel palačo?
Eno največjih sprememb v življenju hiše je prinesla Sovjetska republika leta 1919, ko so kralja izgnali in s seboj odpeljali upravo, ki jih je veliko živelo v stavbi. In primer princese Ralph ni bil edini, v tridesetih letih prejšnjega stoletja so s stavbe druga za drugo odpadale kamnite obloge, zato je podjetje gradbenega mojstra Imreja Havla popravilo fasado. II. Palači ni prizanesla niti 2. svetovna vojna, ki je takrat popolnoma uničila večji del strešne konstrukcije in skrajno zgornje nadstropje na vzhodu.
Stanovanjska stavba je bila nacionalizirana leta 1949, vojna poškodba na fasadi pa je bila sanirana šele leta 1963. XX. Do konca 20. stoletja se je stanje stavbe poslabšalo, steklena streha je propadala, streha je bila nenehno mokra, električno omrežje je bilo življenjsko ogroženo in še bi lahko naštevali. Na koncu ga je rešila dolgoletna prenova
