Ko pomislimo na vile na Rózsádombu, vskočijo stavbe s secesijskimi značilnostmi, ki so prevladovale na prelomu stoletja, vendar je na pobočjih skritih tudi presenetljivo veliko draguljev Bauhausa.
Ulica Áfonya 7.
Načrte za vilo Szánthó, predano leta 1934, je izdelal Móric Pogány, ki je napisal tudi madžarski paviljon na svetovni razstavi v Torinu, bistveno pa so ga navdihnila doživetja, ki jih je videl na svojih potovanjih. Glavna znamenitost dvonadstropne stavbe, okrašene s terasami in nosi znake trenda Bauhaus, je polkrožna stopnišča, ki pritegne pozornost tistih, ki se tukaj sprehajajo z ulice.
Stavba, ki je med vojno utrpela manjšo škodo, je bila nacionalizirana in nato razdeljena na dva manjša stanovanja, zahvaljujoč stanovalcem pa lahko še vedno uživamo v njenem prvotnem sijaju.
Hankóczy Jenő utca 3/a
Ime Molnár Farkas se morda sliši znano tistim, ki so v arhitekturi celo rahlo doma: mednarodno priznani arhitekt je doma prvi predstavnik madžarskega Bauhausa, njegovo ime pa je povezano s številnimi stavbami vil na tem območju.
Hišo, znano tudi kot vila Balla, je zgradil trgovec Frigyes Szigfrid Balla, ki je bil generalni sekretar Madžarske gospodarske in industrijske zbornice in nenazadnje eden od pokroviteljev Attile Józsefa. Stavba, ki stoji na poševnem območju, je bila dokončana leta 1932, oblikovalec je sanjal o velikem salonu v spodnjem nadstropju, sobe in drugi prostori pa so se nahajali v zgornjem nadstropju.
Nekaj let po predaji so stavbo dogradili še z eno garažo, zgrajen pa je bil balkon zgoraj, ki ponuja dih jemajoč razgled na celotno mesto. Vila je večkrat zamenjala stanovalce in doživela številne preobrazbe, a ob občudovanju z ulice še vedno lahko odkrijemo simbolične slogovne značilnosti svetovno znanega arhitekta.
Szilágyi Erzsébet fasor 61.
Simetrična stavba, ki nosi značilnosti v slogu Bauhaus, takoj pritegne pogled z avtobusne in tramvajske postaje v bolnišnici St. John’s. Hiša, registrirana kot etažna lastnina, je bila zgrajena leta 1936 ob cesti, ki se je takrat imenovala Olasz fasor. Stavbo je zasnoval János Wanner, ki je že imel odlično kariero v Švici, izvajalec in lastnik pa je bil njegov brat Henrik Wanner.
V sanjah hiše so prevladovala načela moderne arhitekture, zato so imele geometrijske oblike in armiranobetonske konstrukcije ter balkoni glavno vlogo, na ravni strehi pa je nastal strešni vrt. Pri projektiranju vile so bile uporabljene najsodobnejše arhitekturne rešitve, zato so bila na stene takratne šeststanovanjske stavbe postavljena drsna okna.
Stavba, ki jo je dr. András Ferkai, nagrajeni zgodovinar stavb Ybl, imenoval ena prvih in najodličnejših vil za najem „v sodobni arhitekturi, je bila poudarjena v stolpcih najbolj priznane arhitekturne revije tistega časa, Tér és Forma, zaradi neprimerljivega videza. Stavba, opremljena z dvigalom, je prvotno imela stanovanje na vsakem nivoju, njeno preddverje pa še vedno pokrivajo značilne zelene steklene plošče, ki vedno pritegnejo pozornost zaradi velikih oken.
Medtem ko sta slavni brat in sestra zasnovala več najemniških palač s podobnimi slogovnimi značilnostmi po vsej Evropi, jima je bila stavba na drevesni meji Erzsébeta Szilágyija vedno pri srcu, saj sta se skozi leta redno vračala na dom Henrika Wannerja.
Ulica Berkenye 19.
Leta 1936 so Lajosa Kozmo, sanjača dveh stavb poskusnega stanovanjskega naselja na ulici Napraforgó in nekdanje kavarne Vígszínház, prosili, naj zasnuje vilo na ulici Berkenye 19. Lastnik je bil Lajos Magyar, direktor Gépszíj és Műszaki Bőrárugyár Rt., ki je prej živel v Újlipótvárosu, ki je imel med stenami stavbe zasnovana dva ločena stanovanja: živel je z ženo v spodnjem nadstropju, medtem ko je njuna hči in njena družina dobila zgornje nadstropje.
V stavbi je bila v središču obeh stanovanj ogromna dnevna soba, v ostalem so bili impozantni bivalni prostori, spalnice, ki jih je bilo mogoče ločiti z vrati, ki jih je bilo mogoče potisniti v steno, in kopeli, ki so vse posvečale pozornost ustrezni razsvetljavi in prezračevanju.
Od zunaj je posebnost stavbe vsekakor polcilindrična fasada, ki štrli kot zaprt balkon, ki je dobil okna šele med nacionalizacijo po vojni, in je bil včasih del skupne sobe. Takrat je bilo posestvo razdeljeno na več manjših stanovanj, kjer je tu lahko živela madžarska družina, čeprav le kot najemniki.
Ulica Baba 14.
Čeprav se vila Járitz nahaja na hribu Ferenc blizu Rózsadomba, je zaradi edinstvenega videza ni mogoče izpustiti s seznama. Območje je leta 1940 kupil trgovec z avtomobilskimi deli István Járitz, z namenom zgraditi razkošen dom za svojo petčlansko družino.
Za zasnovo stavbe je naročil nič manj ime kot József Fischer, ki je skupaj s Farkasom Molnárjem ena najvidnejših osebnosti gibanja Bauhaus na Madžarskem.Do leta 1941 so sanjali čudovito stavbo.
Prvotna vila je bila približno polovica velikosti stavbe, ki zdaj stoji tukaj, njena notranjost se je popolnoma ujemala z neverjetno edinstveno zunanjostjo, saj je bila oprema enonadstropne stanovanjske stavbe enaka opremi pravega luksuznega stanovanja, panorama mesta pa je postal ena najpomembnejših stavb na tem območju.
Med obleganjem Budimpešte je hišo zadela bomba in delno pogorela, ob kasnejši prenovi pa je bila obogatena s posebnim bazenom, prekritim z mozaikom, katerega model je zasnoval Józsa Járitz, lastnikov brat. Po nacionalizaciji je funkcija stanovanjske vile postala bolnišnica, zato so posledično stavbo razširili z neprimerno, zunanjo dvigalno hišo, ki je bila potrebna za prevoz bolnikov.
Od petdesetih let do leta 2018 je tu deloval oddelek za respiratorno rehabilitacijo bolnišnice Szent János, v stavbi, ki je od takrat prazna in vse bolj propada, pa naj bi bil rehabilitacijski oddelek otroške in mladinske psihiatrije.
