Tokrat se odpravljamo v zapuščena madžarska naselja, da bi razkrili skrivnosti najbolj skrivnostnih mest duhov v državi in se tako poklonili strašljivemu letnemu času.
Vojašnica Hajmásker
Do leta 1909 so v Hajmáskerju na 5065 hektarjev velikem zemljišču, kupljenem za 1,8 milijona kron, po ukazu Franca Jožefa I. zgradili najsodobnejšo vojašnico tistega časa v srednji in vzhodni Evropi. leta 1911 je bil historicistični kompleks, ki sta ga oblikovala Márton Kondor in József Feledi, končno uradno odprt ob prisotnosti nadvojvode Jožefa in Karla Alberta ter številnih visokih cerkvenih in vojaških osebnosti.
Nastalo je umetno mesto s 56 stavbami, 260 častniki, 2 000 artilerijskimi kosi, 1 030 konji, 100 topovi, lastno mrežo ulic, infrastrukturo in upravo, skoraj hermetično ločeno od vasi, ki se je sčasoma ponašala celo z lastno valuto.
V času svojega največjega razcveta se je kompleks ponašal s tovarno ledu, delavnicami, hangarjem za zračne ladje, gledališčem in igralnico, pošto, bolnišnico, cerkvijo, šolo, klavnico, mlekarno in celo ozkotirno železnico.
Med prvo svetovno vojno so ga razširili s taboriščem za vojne ujetnike, pozneje pa je bila tu tudi šola za usposabljanje častnikov Akademije Ludovika. Leta 1944 je nemška vojska zasedla celotno območje, leto pozneje pa so ga do leta 1990 zasedli Sovjeti. V tem času so za nastanitev vojakov postavili 10 štirinadstropnih hiš, ki še vedno prekrivajo del okrašene stavbe za njimi.
Novembra 1990 je Hajmáskér zapustil zadnji sovjetski vojak, vojašnica pa je za nekaj časa postala državna last, z leti pa je dobila tudi spomeniško varstvo. Zdaj stoji prazna sredi majhne vasi in čaka na boljšo usodo.
Ruševine gradu Széchenyi-Wenckheim v Pósteleku
Družina Wenckheim, ki izvira iz Turingije in je pozneje postala ena najbogatejših aristokratskih družin v državi, je z Madžarsko povezana že od leta 1700. Družina, ki se je ponašala s pestrim rodovnikom, je živela in kmetovala v številnih delih Madžarske ter za seboj pustila nešteto veličastnih stavb, med katerimi so tudi razvaline gradu v Pósteleku, ki je danes prava stavba duhov.
Starši Antala Széchenyija so stavbo na območju Békésa kot poročno doto podarili gospe Széchenyi, ki je leta 1905 začela načrtovati grad v historicističnem neobaročnem slogu. Stene veličastne stavbe so bile nekoč prekrite s plišastimi tapetami različnih barv, 72 sob pa je obdajal ogromen grajski vrt, zasajen z grofičinimi najljubšimi vrtnicami.
Življenje na dvorcu se je zares razmahnilo v dvajsetih letih 20. stoletja, ko so se na njem zgodile številne poroke in mladi pari so uživali na posestvu, rodila pa sta se tudi dva vnuka. Leta 1944 pa je grofova družina emigrirala v Združene države Amerike in po vojni so iz nenaseljene stavbe odstranili vse, kar je bilo mogoče premakniti.
Grad Cziráky, Lovasberény
Zgodovina dvorca Cziráky v kraju Lovasberény v bližini Beneškega jezera sega v leto 1763, ko je dvorec Lovasberény kupil György Cziráky, ki je še istega leta dal dvorec preurediti v sedanjo obliko. János Rieder, priznani gradbeni mojster, je bil odgovoren za zasnovo stavbe v baročnem slogu in okoliškega okrasnega vrta.
Temelji tega monumentalnega kompleksa iz 15. stoletja so dosegli svoj vrhunec v 19. stoletju, ko je bil kraj številnih pomembnih dogodkov, njegov pomen pa se je nadaljeval vse do nacionalizacije države sredi 20. stoletja. Grad in park sta nato začela propadati, veliko rastlinja je bilo posekanega, grajska oprema pa raztresena.
Grajska stavba se od leta 1951 uporablja kot strojna postaja in pisarne, in čeprav so se leta 1996 začela obnovitvena dela, ni bilo pravega preboja, zato lahko le upamo, da bomo nekoč to veličastno stavbo lahko občudovali v njenem prvotnem sijaju.
Grad Mikosd-Zierer, Mikosszéplak
Globoko v gozdu Mikosszéplaka je skrit nekdanji dvorec, ki je bil pred spremembo režima vrtec in ga je sredi 19. stoletja zgradil baron Ede Mikos. Monumentalna stavba s površino 2.700 kvadratnih metrov in romantičnim slogom ter neogotskimi elementi je bila zgrajena med letoma 1857 in 1866, kmalu zatem pa jo je bil baron zaradi finančnih težav prisiljen prodati, in sicer dunajskemu bankirju Vilmosu Ziererju.
Po spremembi režima je bila načrtovana obsežna prenova, ki se je sicer začela, vendar je bila nazadnje opuščena. Po njej se nihče ni več ukvarjal z vzdrževanjem stavbe. To zanemarjanje se odraža v njenem sedanjem stanju: razpadajoči omet, razbita okna in nekoč veličastna stavba, ki je bila izropana.
Ostanki na vrtovih kažejo, da je kompleks s 63 sobami nekoč vključeval vodnjak v obliki deteljice in ogromen bazen, pa tudi lastno kapelo, kočijo, konjske hleve, gozdarsko lopo in hišo za palme.
Zadnji lastnik je bil nemški podjetnik, ki je pred nekaj leti zamenjal streho in pozneje stavbo dal v prodajo, vendar ni podatkov o tem, ali je bilo 1,5 hektarja zemljišča, vključno z ogromno stavbo, na koncu prodano.
