XIX Konec 19. stoletja je Alajos Hauszmann ustvarjal tudi na območju Velenjskega gorovja in zgradil neorenesančno čudo, kjer se je življenje za zdaj ustavilo. Toda kaj se je tukaj zgodilo nekoč?
Gradbena družina je prišla od daleč
Korenine družine Kégl nas vodijo vse do današnje prestolnice Slovaške, saj je bil prvi znani prednik družine, Mihály Kégl, farmacevt iz Bratislave. Leta 1623 II. Ferdinand mu je podelil plemiško listino, kasneje pa so se Kéglejevi, ki so pripadali aristokraciji, kot graščinski najemniki preselili v Prekodonavje.
Družinsko premoženje se je kasneje močno povečalo šele po zaslugi Györgyja Kégla, graditelja gradu Csalapuszta. In parlamentarec ni bil znan le po debeli denarnici.
Na svoji obsežni posesti je vodil vzorno kmetijo, prideloval žito, gojil grozdje, redil konje in ovce, ob tem pa sledil novostim, svoje mlatilnice pa je že leta 1860 poganjal s paro.
Toda Györgyja Kégla lahko poznamo tudi kot delodajalca očeta Géze Gárdonyija ali kot velikodušnega donatorja. Ker je Mihályja Sándorja Zieglerja zaposlil kot strojnika, je s svojim premoženjem pomagal bližnjim šolam in z njegovim finančnim prispevkom je bila ustanovljena celo okrožna bolnišnica Fejér County St. György.
Neorenesančno delo Hauszmanna
György Kégl je imel posestvo v Csalapuszti le nekaj časa v najemu, leta 1873 pa ga je kupil od grofice Júlie Nádasdy za 390.000 HUF. Načrte za grad je za družino zasnoval nihče drug kot Alajos Hauszmann, eden največjih arhitektov tistega časa.
Naloge ni dobil le zaradi strokovnega znanja, povabilo je služilo tudi kot nekakšno nadomestilo. Kajti med enim izmed Hauszmannovih in Kéglovih skupnih lovov je veleposestnikova krogla zašla in arhitektu izbila zob. Zato je György Kégl prosil Hauszmanna, naj oblikuje njegove palače in njegov grad v Csalapuszti, in mu vsako veliko noč celo podaril jagnje.
Kéglné do arhitekta ni bil več tako prijazen, saj je Hauszmanna vedno znova presenečal s svojimi idejami, ki sploh niso ustrezale realnosti. Za ceno velikih težav mu je končno uspelo ženo odvrniti od vsega tega, tako da so med letoma 1876 in 1878 na podeželju zahodne strani Velenškega pogorja zgradili neorenesančni grad.
Formo nekoč pravljične stavbe so določali nemški, francoski in italijanski renesančni prototipi, rdeče opečnate zidne površine in kamnite predelne stene pa so spominjale na barve francoskih gradov.
Blišč in propad gradu
Danes tančica skrivnosti prekriva stavbo, ki jo je nekoč obdajal prestižni park z ribnikom, sprehajalnimi potmi, jalovino, vratarjevo hišo, cvetličnimi hišicami, marmornato fontano, majhno kapelico in gospodarskimi poslopji. V notranjosti so v pritličju salon, jedilnica, kadilnica, gospodska soba, damska soba – za 4 Kéglove hčere – in soba za učitelje, v zgornjem nadstropju pa plesna dvorana, biljard. soba, sobe za goste, gosposka soba ter mali in veliki salon, ki bi nas pričakali v 19. stoletju. stoletja.
Seveda ni manjkalo niti prostorov za osebje, ti so bili v kleti. In grad je bil opremljen z vso sodobno opremo, od centralnega ogrevanja do ogrevanja sanitarne vode do kanalizacije.
Po smrti Györgyja Kégla leta 1895 je njegov sin Dezső podedoval stavbo, ki je ostala v družinski lasti do leta 1945. Med drugo svetovno vojno so grad zavzele sovjetske čete in v njem uredile bolnišnico za svoje ranjene vojake. Toda v teh letih je stavba postala tudi filmska lokacija, saj so leta 1941 tu snemali film Régi weringő.
Stanje gradu se je začelo po vojni močno slabšati. V nekdanjem Kéglovem domu so uredili stanovanja, prepleskali stene, razbili kamnita tla, odstranili stenske poslikave, okrašena vrata in obloge.
Nekateri viri tudi razkrivajo, da je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obzidju delovala kmetijska šola. V tem obdobju so bili uničeni okrasni vrt, kapela in del gospodarskih poslopij. Grad Kégl je trenutno v zasebni lasti.
