Palača Anker je že 114 let znamenitost v okolici trga Deák Ferenc in izstopa iz množice hiš na bulvarju. Stavba zavarovalnice življenjska in rentna zavarovalnica Anker naj bi prvotno predstavljala pomen podjetja, vendar je bila v preteklem stoletju predmet številnih drugih zgodb. Preberite si zgodbo o mnogokrat omalovaževani palači Anker!
Na trgu Deák 6 se je življenje odvijalo že pred Ankerjevo palačo, saj je v 19. stoletju na tem mestu stala enonadstropna hiša, brez katere bi strani zgodovine Pešte ostale prazne. Leta 1862 so nad vrati Ankerjeve predhodnice obesili imenik, prvi v mestu, istega leta pa je bila tudi pionirka pri uvedbi vratnega denarja. To pomeni, da je moral nekdo, ki je želel vstopiti po 21. uri, plačati vratarju v zameno za odprtje vrat.
Leta 1864 se je življenje hiše spremenilo, saj je armenska družina Gyertyánffy kupila in razširila stavbo, tako da je postala prva štirinadstropna hiša v Pešti. Takrat so tu živeli industrialci, trgovci in odvetniki, poleg stanovalcev pa sta bili v pritličju tudi molitveni dom Društva za pomoč bolnikom Cheszed Neurim in kavarna Herzl, ki je služila kot središče judovskih ženitovanj.
Prosil za oglasni pano, dobil kičasto parado
Domača podružnica zavarovalnice življenjska in rentna zavarovalnica Anker je stavbo spremljala od leta 1864, v osemdesetih letih 19. stoletja pa je družba kupila stavbo, ki so jo več kot 20 let pozneje porušili, da bi naredili prostor za palačo. Načrte je nazadnje izdelal Ignác Alpár, za njim pa je stal Oedön Lechner, ki je pri jedkanju zelo markantne reklamne fasade upošteval želje naročnika.
Leta 1908 se je pod vodstvom podjetja Schiffer in bratov Grünwald, ki sta pri temeljih prvič uporabila armirani beton, začela gradnja. Reliefi pod stebri fasade so poklon delu Zsigmonda Kisfaludija Stróbla, medtem ko je orle, ki držijo globus, za vrh osrednjega stolpa oblikoval kipar Béla Markup.
Sprva so stebre obkrožali obeliski, ki pa so izginili, prav tako kot ime podjetja, ki je zdaj le slabo vidno v vdolbinah timpana. Keramika je bila izdelana izključno za okrasitev Ankerjeve palače, robustna asirska secesijska vhodna vrata, vklesana v črni granit, pa je Alpár zasnoval po vzoru grobnice.
Zgodbo palače Anker so spletli znani ljudje in podjetja
Palača, zgrajena v eklektičnem slogu, je bila dokončana leta 1910. Kompleks dveh stavb je bil kondominij, na bazarju pa so se zadrževali številni trgovci s tekstilom. V hiši pa je deloval tudi Galilejev krog, organizacija mladih levičarskih judovskih intelektualcev, in Mátyás Rákosi je bil nekaj časa njen tajnik.
Trgovina Hobby Shop v pritličju Ankerjeve palače lahko v marsikom od nas vzbudi nostalgične občutke. Od leta 1968 do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je trgovina z igračami sprejemala tako otroke kot odrasle, ki so lahko izbirali med redkimi izdelki. Na voljo so bili terenska miza NDR, železniška postaja, domače in tuje električne igrače ter celo svetovno znani avtomobili Matchbox, ki so bili edini, ki jih je bilo mogoče najti tukaj.
Prva trgovina TRIÁL lastne zasnove je bila torej zelo priljubljena, večjo slavo pa so lahko dosegli le Géza Hofi, Lipót Szondi ali celo Márton Rátkai, ki so živeli v palači. V njej pa je živel tudi Imre Váradi, nekdanji direktor zavarovalnice Anker, ki je leta 1927, ko je bežal pred obtožbami o zlorabi, z eno od služkinj, zaposlenih v Ankerju, pobegnil vse do Dunaja. Tako so ga detektivi zaman čakali pred grajskimi vrati.
V osemdesetih letih 20. stoletja je hiša postala dom lokalnih umetnikov, ki so v njenih stolpih imeli ateljeje.
Nenehno pod udarom kritikov
Čeprav Anker že od samega začetka ni bil dobro sprejet, je bil Anker-köz, ki je bil prvotno zasnovan za pokrivanje, med številnimi priljubljen. Po njem sta bila oblikovana modela Haris-köz in Phönix-nöz.
Nasprotno pa palača ni bila tako uspešna. Po anekdoti je bila prva oseba, ki se je spotaknila ob stavbo, Alpárjeva žena, ki je ob pogledu na dokončano hišo dejala:
„Ignatz, ali te ni sram, kaj si naredil tukaj?”
Sledile so kritike. Gyula Illyés je stavbo zasmehoval z naslednjimi vrsticami:
„Tudi mi smo imeli razlog, da smo se razjokali, ko smo odkrili skupnega duha, ki povezuje Kossuthov mavzolej in Tőzsdepaloto! Da bi lahko palačo Anker v asirsko-babilonskem slogu postavili kot grobnico“.
Umetnostni zgodovinar Ervin – daljni sorodnik Miklósa Ybla – pa se v časopisu Pesti Hírlap iz leta 1929 zavzema za obnovo budimpeštanske sramote: „Čim prej moramo prestolnico in spomin na njenega velikega oblikovalca osvoboditi brutalno neokusne mase Ankerjeve palače.“ In kot pravi, pravijo, da je Ignác Alpár tako vidno stavbo zasnoval iz maščevanja, ker njegovega prvotnega, okusnega načrta ni sprejelo podjetje, ki jo je zgradilo.
Če preskočimo naprej, lahko vidimo, da Anker leta 1933 ni bil ljubljenec javnega okusa. V letošnjem časopisu Magyarság je bila stavba v članku z naslovom „Neokusni gulag palače Anker je treba obrusiti“ opisana takole: „Nebotičnik je zelo neokusen in zelo slab, toda to, kar je nad glavnim parapetom, je nevarno tudi z vidika javnega okusa.
Čez nekaj časa so kritike dosegle svoj cilj, saj je leta 1941 Svet za javna dela glavnega mesta sklenil porušiti stolpe Ankerjeve palače, ki so tako izstopali v mestni krajini. Toda vojna je načrte prekrižala, zato so stolpi ostali. Po letu 1945 je bila stavba nacionalizirana in je postala sedež Vzhodnoevropske zavarovalnice – ki se je pozneje združila v Državno zavarovalno nacionalno družbo. Nazadnje je bila obnovljena leta 1961, leta 2011 pa je bila razglašena za spomenik.
