Ime pisatelja, ki je umrl pred 35 leti, 21. februarja 1989, je danes povezano z občutkom Bude, ki jo je hvalil v svojih knjigah in zapiskih in na katero je pozneje hrepeneče mislil, ko je potoval kamor koli po svetu. Taban je označil za središče sveta, njegove misli pa je še danes mogoče prebrati na avtobusnih postajališčih v njegovi ljubljeni Christini. Odkrijte z nami nekdanji dom in legendarna bivališča tega briljantnega pisatelja.
Čeprav večina ljudi Sándorja Máraia pozna zaradi njegovih citatov o Budimpešti, se je pisatelj rodil 11. aprila 1900 v Kassi, kjer ga tako kot v Krisztinavárosu spominjata spominska plošča in kip. Z madžarsko prestolnico se je prvič srečal pri 15 letih, ko so ga starši vpisali v internat Kraljeve katoliške univerze v Budi, vendar se je po letu dni vrnil v rojstno mesto, ker ni hotel upoštevati strogih pravil.
Nekaj let pozneje, jeseni 1918, se je preselil nazaj v Budimpešto, kjer je začel študirati pravo in nato svobodne umetnosti, do takrat pa je našel svoje mesto v boemskem svetu umetnosti: postal je dober prijatelj Dezsőja Kosztolányija in Gyule Krúdyja ter redno objavljal svoje spise.
Pestu nisem zaupal. V Budi sem lažje dihal.
Hitro ga je prevzelo utripajoče mesto in njegovo živahno kulturno življenje, in čeprav je imel v Pešti veliko dela, mu je bila Buda, zlasti Vérmező in njegova okolica, vedno blizu, saj se je tja vedno želel vrniti, tudi ko je živel na različnih koncih sveta.
Ulica Mikó 2.
Po triletnem potovanju v Pariz se je leta 1931 z ženo Ilono Lolo Matzner preselil v hišo na ulici Mikó utca 2, ki jima je služila kot dom do leta 1945. V svoji zelo uspešni knjigi Izpovedi državljana, ki je izšla leta 1934, je o svojem bivanju tam zapisal naslednje:
„Preselil sem se v Budo, v znano četrt, vsak dan pa sem previdno in sumničavo prečkal Pešto. Stanoval sem v stari, razpadajoči budaški najemniški hiši na vogalu ulice Vérmező, okno moje sobe je gledalo na hrib János, spodaj, na ulici Vérmező, pa so vojaški častniki ob mraku jahali svoje deklice in stare ženske sprehajale pse, dokler vojaška blagajna s strogim dekretom ni ukinila tega budaškega pasjega raja. Vsako popoldne sem šel v Pešto, tam opravil svoje posle in se nato, če je bilo mogoče, s taksijem vrnil v Budo; šele na budaškem koncu verižnega mostu sem si oddahnil, ko sem zagledal rezanje predora in za njim zeleno listje trga Krisztina.”
Krisztinaváros je bil v tistem času praktično literarna četrt, zato ni presenetljivo, da sta, ko sta se preselila na ulico Mikó, postala soseda Dezsőja Kosztolányija, s katerim sta se pogosto sprehajala, sama in z ženami, pod drevesi Vérmezőja ali ob strani gradu.
Máraijeva nekdanja rezidenca je bila uničena med obleganjem Budimpešte leta 1945, današnja hiša pa je bila zgrajena veliko pozneje, vendar v njegov spomin še vedno stoji spominska plošča.
Mélypince
Okoliške ulice so bile polne gostiln, ki jih je Márai redno obiskoval s svojimi pisateljskimi kolegi in prijatelji, vendar je bilo njegovo zatočišče legendarno gostišče Mélypince, ki je od leta 1918 vodilo knjigo gostov in v kateri so navedena številna slavna imena.
Nekoč se je nahajal na križišču ulic Görög utca in Fehér Sas utca, zasnova kleti, ki se je odpirala iz restavracije, pa naj bi izvirala iz časov Turkov, ki so pod površjem zemlje vodili javno hišo, „klet poželenja”.
Priljubljenost lokala Mélypince ni bila le posledica dejstva, da je bil eden najcenejših majhnih lokalov na tem območju, temveč tudi dejstva, da je njegov lastnik, stric Poldi, postregel s hrano in pijačo pisateljem in umetnikom, ki so se tam zadrževali vse do zaprtja lokala leta 1933. Eno od nenapisanih pravil tega kraja je bilo, da se mora vsakdo sem priti sprostit ter pustiti skrbi in globoke misli zunaj. To je bilo zapisano na napisu „Brez politike. Če ste politični, vas ne bomo postregli”.
Še en znani redni obiskovalec, Antal Szerb, je o svojem najljubšem kraju pisal v svojem Vodniku po Budimpešti za Marsovce:
„Vsaka druga hiša je bila velika stara gostilna s sramlejem. Tu je stala, prosim, klet Mély, klet strica Poldija, s petsto let starim kletnim obokom, kjer so turški gospodje nekoč na javne stroške imeli bordel. Tu je bila na steni ptica prepelica z rokopisom Imreja Vahota in opojni, posvečeni spomin na Gyulo Krúdyja. […] po njegovih poševnih ulicah se je pomikal blišč ljubezni, ki se je vedno šele začenjala, […] tu so bile nekoč ulice, Gospod, tu je bila mladost.”
Sándor Márai v življenju slavnega Mélypincea ni igral pomembne vloge le kot redni gost, temveč iz njegovih poznejših spominov izvemo, da mu je stric Poldi zaupal nalogo, da ohrani legendarno knjigo gostov, če bi ga zaradi njegovega porekla deportirali. Pisatelj je to nalogo zavrnil, saj je bila prevelika odgovornost, vendar sta na koncu tako stric Poldi kot knjiga gostov preživela prelomnice druge svetovne vojne.
Kavarna Philadelphia
Nikomur ni treba pojasnjevati pomena kavarn v prvi polovici 20. stoletja, toda kavarni Pilvax in New York, ki ju poznajo naši literarni znanci, sta imeli budimpeško tekmico: kavarno Philadelphia, ki so jo redni obiskovalci poznali pod imenom Fila. V legendarnem lokalu v osrčju Krisztinavárosa, na ulici Alagút 6, so se zbirali umetniki iz soseske, da bi pisali ob skodelici črnega ali razpravljali o pomembnih stvareh v življenju.
Restavracija, odprta leta 1895, je bila odprta do leta 1935, v 40 letih pa je za njenimi udobnimi mizami sedela smetana umetniškega sveta. Sándor Márai ni bil izjema, saj je bil ljubitelj kavarniškega življenja z vsemi njegovimi čari, vendar je imel raje mirnejšo Filadelfijo kot živahne lokale v središču mesta.
Leta 1940 je Sándor Márai o kavarniški kulturi zapisal: „Stari New York s svojo baročno aroganco je bil citadela nove madžarske literature z Osvatom, dvižnimi mostovi, bastioni, kritiki s kopji in dobrodelnim glavnim natakarjem Gyulo, ki je zapisoval majhne ‘literarne imbibise’ in vračal celo desetake, ki jih stranka ni oddala ob plačilu. Si predstavljaš Adyja v espressu, ki gleda v prihodnost in obupuje, ali Osváta za mizo v kotu, ki izreka sodbo o rokopisu, ali Kosztolányija, ki vstopa z zelenim pogledom in išče Karinthyja, ker se je spomnil kozje rime … Ne, moj fant, za vse to je bila potrebna kavarna. V kavarni so še vedno ustvarjali, pri espressu so se samo pogovarjali.”
Stavbo, ki je bila poškodovana med drugo svetovno vojno, so sčasoma porušili, zdaj pa jo nadomešča pisarniška stavba z majhno ploščo na strani, ki označuje pomen kraja.
