Niti grad niti preprosta družinska hiša, vila je dvorec, spremenjen v urbani prostor, ki ima tako kot grad skoraj vse, vendar v manjšem merilu. Te posebne vrste stavb so se sredi 19. stoletja pojavile na obrobju velikih mest in postale domovi srednjega razreda. V prestolnici so se najprej pojavile v Svábhegyju in Zugligetu, od sedemdesetih let 19. stoletja dalje pa so postale številčnejše v Városligetu in njegovi okolici. Zdaj vam predstavljamo nekaj hiš s konca 19. in začetka 20. stoletja.
Vila Lipták, Hermina út 3.
Hišo, zgrajeno v letih 1924-1925, je zasnoval arhitekt Dr. Pál Lipták. Lipták je bil prvi v državi, ki je doktoriral iz inženirstva, nekaj časa je bil znan kot državni sekretar za trgovino in trgovino, odgovoren pa je tudi za gradnjo dvorca Párisi, Madžarske hranilnice in Kreditne banke. Po sodobnih fotografijah notranjosti njegove vile ni manjkalo elegance, saj so goste na dogodkih v salonu – ali zimskem vrtu pričakali veličastno izrezljano pohištvo ter s svilo in usnjem obložene stene.
Vendar v udobju te impozantne stavbe ni bilo mogoče uživati dolgo, saj je njen projektant umrl leta 1926, star 52 let. Nato je vila v tridesetih letih 20. stoletja prešla v roke Jánosa Kasznerja, proizvajalca ploščic in umetnega kamna, med letoma 1940 in 1944 pa je bil v stavbi sedež madžarsko-angolskega dekliškega izobraževalnega inštituta (pozneje znanega kot Madžarski judovski dekliški izobraževalni inštitut). Danes je to institucija, ki je članica neprofitnega kulturnega združenja Zugló Cserepes, kjer se izvajajo številni programi in tečaji za odrasle in otroke.
Malonyai-villa, Izsó u. 5.
Kombinacija madžarskega sloga in angleškega udobja, „majhna, tiha hiša, brez vonja po zelju in otroškega joka” – tako si je Dezső Malonyai, pisatelj, učitelj, etnograf, nekdanji Munkácsyjev tajnik, predstavljal svojo bodočo družinsko hišo na svojem zemljišču v Pešti s sadnim drevjem. Malonyai je vilo, ki je vidna še danes, zasnoval s pomočjo najbolj nadarjenega arhitekta 20. stoletja Béle Lajte, ki je dokončne načrte izdelal leta 1906.
Na koncu pa je hiša presegla pisateljevo vizijo in na tem mestu je bila zgrajena vila z dvema ločenima kriloma, dvema nadstropjema, 6-6 sobami v nadstropju in prostorno teraso na strehi. Če ne po velikosti, pa po slogovnih značilnostih odraža prvotne načrte, saj stavba odraža tudi tradicijo transilvanske kmečke arhitekture in angleškega svobodnega sloga.
Na svežem ometu na fasadi je napis „Eb ura fakó”, kar ni naključje, saj je Malonyai napisal kratko zgodbo z istim naslovom o dogodivščinah na gradbišču.
Toda komaj se je pisatelj naselil v hišo, že jo je leta 1909 prodal, nova lastnica pa je postala grofica György György Haller, sestra Istvána Bethlena. Grofica in njeni potomci so tu živeli do nacionalizacije, ko je vila postala veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije, zdaj pa je v njej Dom Romunske Kulture.
Vila Róna, Szabó József u. 12.
Ta elegantna kupolasta vila se nahaja v nekdanjem počitniškem naselju Istvánmec, poimenovanem po sinu madžarskega cesarja Jožefa Velikega. Zgradil jo je József Róna v zgodnjih časih, verjetno okoli tisočletja, med njegovimi najbolj znanimi deli pa sta kipa Jenőja Savoyja in Miklósa Zrínyija v budimpeštanskem gradu, ki se nahajata v budimpeštanski palači.
Znameniti umetnik tistega časa je hišo prodal čez nekaj let, natančneje leta 1910, da se je v vilo lahko vselil Kornél Menhold, generalni direktor Tovarne telefonov. Zanimivost nekdanje vile Róna je tudi ta, da je tu nekaj časa delovala livarna kipov Hungária, tj. bronaste figure skupine kipov Györgyja Zale Millennium so od tu odnesli na Trg herojev.
Vila Zala, Ajtósi Dürer row 25.
György Zala velja za najslavnejšega kiparja preloma stoletja, med njegovimi deli so doprsni kipi Móra Jókaia, grofa Gyule Károlyija, gospe Lajos Batthyány, kraljice Elizabete in Istvána Tisze.
Poleg vsega tega je znani kipar sodeloval tudi pri nastajanju kiparske kompozicije tisočletnega spomenika Hősök tere, za katerega je kupil parcelo na vogalu ulice Stefánia. Tu je zgradil svojo vilo, ki jo je zasnoval Ödön Lechner, in svoja dva studia.
Večji studio, ki je bil zgrajen ob vili, je bil visok 15 metrov, imel je stekleno steno in delno zastekljeno streho ter je bil opremljen z dvigalom in centralnim ogrevanjem. Vendar umetnik ni znal dobro ravnati z denarjem, zato je nepremičnino po 15 letih prodal trgovcu s prejo in čipkami Ákosu Horváthu, ki je tam dolga leta živel kot najemnik.
Danes znamenitega velikega ateljeja žal ni več mogoče videti, preostali del hiše pa je še vedno ohranil svoj prvotni značaj. Fasado vile namreč že več kot 120 let krasi relief desetih dam v keramiki Zsolnay: Venera v sredini, obkrožena z Ateninimi milostmi, simbolom dobrote, ustvarjalnosti in plodnosti, poleg njih pa je Pallas Atena.
Vila Róheim, Hermina ulica 45.
Biser v kroni Hermina polja, vila trgovca z lesom Samuela Róheima, ki ima historicistične značilnosti ter neobaročne in francosko renesančne elemente. Bogato okrašeni prostori hiše, ki so celo večji od prostorov vile na ulici Andrássy, zgrajene leta 1900 po načrtu Manója Polláka, odražajo zunanji slog.
Ena od teh sob je arabska ali po drugih virih mavrska soba, v kateri je Róheim redno organiziral poslovne sestanke s svojimi nič hudega slutečimi partnerji. Na teh srečanjih je Róheima izzival prefinjeni trgovčev služabnik, ki ga je z izmišljenim izgovorom iz skrivališča v steni sobe zasliševal o poslovnih skrivnostih in strategijah njegovih partnerjev.
Poleg te zavajajoče zvijače stene dvorca Róheim skrivajo tudi temnejše zgodbe, saj je bil István Tisza prav tu oktobra 1918 žrtev usodnega poskusa atentata pred očmi svoje družine.
Po teh dogodkih je Géza Róheim (Samuelov sin), raziskovalec psihoanalitične etnografije po Freudovih načelih, v hiši živel do leta 1938, ko je pobegnil v ZDA. Po letu 1945 so se nad vilo spet zgrnili temni oblaki, saj jo je v času Rákosijeve diktature uporabljal ÁVH. Od leta 1956 je v njej vse do začetka leta 2000 domoval Državni inštitut za invalide. V zadnjih letih je bila vila prenovljena.
