„Kot veverica na drevesu” – Zgodba o nepozabnih pionirskih taborih

Čeprav je bila v ozadju vzgoja za komunistično ideologijo, se nas večina spominja skupnih iger in zabave: ko pride poletje, se spominjamo nepozabnega vzdušja na pionirskih taborih.

Dolgo pričakovani poletni tabor
Prva pionirska skupina je bila ustanovljena v času Sovjetske republike, leta 1945 pa je bila ponovno vzpostavljena z namenom vzgajati mlade v ljubezni do partije in pomenu skupnosti.

Med različnimi starostnimi skupinami je obstajala močna hierarhija: osnovnošolci so bili bobnarji, starejši učenci so bili pionirske patrulje ali roji, srednješolci so postali mladinski voditelji, roji ali pionirski voditelji pa so bili partiji predani odrasli.

Seveda je bilo med letom tudi veliko skupnih izletov, programov in srečanj, na katerih so se mladi družili, a najbolj nepozabni dogodki so bili nedvomno poletni pionirski tabori, ki so se jih veselili vse leto.

ilustracija – pixabay.com

V zgodnjih petdesetih letih so tabori potekali v vojaških šotorih, pozneje pa so imela velika državna podjetja in budimpeštanska okrožja svoje pionirske tabore ob Blatnem jezeru.

Priljubljeni so bili tudi tabori v Sárszóju, Lelle in Unterőrsu, nič pa ni bil boljši od tabora v Zánkaiju, zgrajenega med letoma 1969 in 1975, katerega nekatere stavbe se še vedno uporabljajo za različne tabore.

Znameniti pionirski tabor Zánkai
Nepogrešljivo poglavje v zgodovini pionirskih taborov na Madžarskem je ustanovitev pionirskega tabora Zánkai, ki je postal pravo mladinsko središče, vas ob Blatnem jezeru pa so pogosto imenovali pionirsko mesto.

Objekt, ki je letno sprejel več kot 30.000 otrok, so redno obiskovali ruski, vzhodnonemški, češkoslovaški in jugoslovanski pionirji, s katerimi so se madžarski mladi lahko spoznavali tudi s komunikacijo v ruščini.

V 30 hektarjev velikem letoviškem mestu so bili na voljo različni nastanitveni objekti z lesenimi hišicami s sobami ter majhnimi kuhinjami in kopalnicami, vendar je bila večina otrok nastanjena v objektih, ki so bili od zunaj videti kot hoteli, v notranjosti pa so bili manj udobni.

Taborišče je imelo tudi restavracijo s 1500 sedeži, gledališče, oder na prostem in številne skupnostne prostore ter lastno železniško in avtobusno postajo.

Od jutranje glasbe na trobento do večernega ognja
Jutra v pionirskih taborih so se začela z glasnim zvokom trombona, sledila je jutranja telovadba in velika restavracija s kruhom z marmelado in kakavom.

Otroke v rdečih kravatah so čez dan čakale različne dejavnosti, od čofotanja v vodi do tekmovanja na ekipnih tekmovanjih, med obvezne dejavnosti pa sta spadali tudi vojna številk in igra.

Ob večerih so ob tabornem ognju med peko slanine prepevali gibalne pesmi, ponoči pa je potekala nočna straža, ob koncu vsakega tabora pa je bil za najpogumnejše organiziran nočni pohod.